V okviru projekta A-QU-A je bila Dnevnim centrom aktivnosti za starejše dodeljena predvsem vloga bazena anketirancev, grobo rečeno vloga predmeta raziskave. Za avtonomijo in dostojanstvo starejše osebe je takšna vloga – predmet! – v načelu poniževalna. V raziskavah te vrste in glede na takšno vlogo v raziskavi je treba zato poskrbeti, da »predmet« postane partner v raziskavi. Sleherna neprijetnost, ki jo človek nadzoruje, vključno z bolečino, je manj neprijetna od tiste, ki je nenadzorovana. Enako velja za predmet povpraševanja, anketiranca: če je vključen v proces, ima občutek, da ga tudi nadzoruje. Postopek vključevanja starejših udeležencev v projekte te vrste v preteklosti ni bil najbolj učinkovit, smo pa se iz tega tudi veliko naučili. Ni skrivnost, da se je pridobivanje anketirancev v Dnevnih centrih aktivnosti za starejše odvijalo z nekaj težavami.

Izhodišče ali zakaj moramo biti pozorni na aktivno vključenost starejših v raziskave

Tudi anketiranci morajo raziskavo posvojiti, jo vzeti za svojo. Sklicevanje na aktivno staranje, kamor danes sodi zagotavljanje avtonomije, vključenosti in dostojanstva starejših,  se danes lepi na praktično vsak uraden ali poluraden dokument, z njim pa naj bi presegali klasično predalčkanje starostnih skupin, kot je značilno za industrijske družbe in ki pozna spodnje obdobje učenja oziroma priprave na pridobitno delo, vmesno obdobje pridobitnega dela ter obdobje brezdelja – to zadnje naj bi bilo značilno za generacijo, običajno označeno s 65+. V resnici vsi trije procesi – učenje, delo, počitek, potekajo  vzporedno skozi vse življenje, vendar v različnih sorazmerjih. Po prvi svetovni skupščini o staranju leta 1982 na Dunaju, je tudi Generalna skupščina ZN je leta 1991 sprejela načela Združenih narodov za starejše (United Nations Principles for Older Persons) s posebnim poudarkom na zagotavljanju avtonomije in dostojanstva, leta 2002 (na drugi svetovni skupščini o staranju prebivalstva, Second World Assembly on Ageing, Madrid, 8. – 12. april 2002) pa Madridski akcijski načrt o staranju (Political Declaration and Madrid International Plan of Action on Ageing MIPAA). Z njim je želela spodbuditi razvoj družbe za vse starosti oziroma spodbujati novo kulturo staranja. »Vsakdo med nami, pa naj bi mlad ali star, mora odigrati svojo vlogo pri uveljavljanju solidarnosti med generacijami, v boju zoper diskriminacijo starejših in pri ustvarjanju prihodnosti, ki bo nudila varnost, priložnosti in dostojanstvo ljudem vseh starosti (generalni sekretar OZN Kofi Anan v predgovoru). V 5. členu Politične deklaracije pa se podpisniki zavezujejo, da bodo odpravljali vse  oblike diskriminacije, vključno z diskriminacijo na podlagi starosti , izhajajoč iz spoznanja, da morajo ljudje, ko se starajo uživati v življenju, ki je izpolnjeno, zdravo in varno ter jim zagotavlja aktivno udeleženost v gospodarskem, socialnem, kulturnem in političnem življenju njihovih družb. Modrost, za katero je vedel že Cicero 45 let p.n.š.: »Ita enim senectus honesta est, si se ipsa defendit, si ius suum retinet, si nemini emancipata est, si usque ad ultimum spiritum dominatur in suos (Starost je torej dostojanstvena in spoštovana le, če zna braniti sama sebe, če ohrani svoje pravice, če ni nikomur podvržena, če v lastni hiši gospodari do zadnjega diha«). (M.T. Cicero, Cato Maior de senectute, par. 38, prevod Vida Pust Škrgulja).

Facit: pogostna napaka raziskav o starejših je ta, da se odvijajo kot raziskave na starejših, namesto da bi bile raziskave s starejšimi. Proces projekta A-QU-A je bil za DCA kot minornega partnerja v tem pogledu poučen.

Metodologija participatornega pristopa

Aktivno vključevanje »predmeta« raziskave je temeljnega pomena za rezultate raziskave. Participatorna metoda je bila razvita prav zato, da bi vsi udeleženci bolje razumeli hipotezo, proces in rezultat raziskave, da bi, na kratko rečeno, v njej sodelovali zavestno in prispevali k izboljševanju njenih rezultatov. Ta metoda zahteva kontinuirano delo z udeleženci, tudi tistimi, ki naj bi zagotavljali izhodiščne podatke. Zahteva torej dobro načrtovanje, implementacijo, sprotno ocenjevanje napredka in ustrezno povratno informacijo ter sprotne izboljšave.

Za Dnevne centre aktivnosti kot enega od »bottom-up« partnerjev projektu se bo prava analiza začela šele po zaključku projekta. Vprašanja, na katera bo treba pridobiti odgovore (in iz njih potegniti poučne zaključke za prihodnje), bodo:

• ali so udeleženci vedeli, zakaj je raziskava sploh potrebna (kognitivni odnos);
• ali so vedeli, zakaj so postali ciljna skupina raziskave (afektivni odnos);
• ali so bili udeleženci primerno seznanjeni s cilji raziskave (kratkoročni, srednjeročni, dolgoročni);
• ali so bili seznanjeni z njenim obsegom in vsebino;
• ali so bili seznanjeni z metodologijo dela;
• ali so bili seznanjeni s časovno dimenzijo raziskave kot celote;
• ali so bili seznanjeni z osebnim časovnim vložkom v raziskavo;
• ali so imeli na razpolago ustrezna pisna gradiva;
• ali so bili seznanjeni s koristmi, ki naj bi jih raziskava prinesla;
• ali so bili obveščani o poteku in vmesnih rezultatih raziskave;
• ali so bili vnaprej seznanjeni z načinom dela (skupinsko, individualno);
• kako je bilo zagotovljen njihovo aktivno vključevanje v predstavitev posameznih faz raziskave, v sam razvoj raziskave;
• kako so sprejemali posredovalce informacij o raziskavi in njenem poteku (kot avtoritativne, dialoško odprte, neprizadete….);
• ali so dobili ustrezne odgovore na svoje pomisleke,
• ali so dobili odzive na svoje predloge; in predvsem
• kako so sploh dojemali proces, v katerega so bili vključeni: kot nadlego, kot nekaj, za kar so soodgovorni tudi sami, kot uslugo koordinatorki…

Ena od zahtev, ki so bile vključene v zaključni dokument vrhunskega srečanja članic EU v Dublinu (EU Summit on Active and Healthy Ageing, 14. – 15. junij 2013) v času irskega predsedovanja, se je glasila: Vključevati starejše v vse politične procese in raziskave, ki jih zadevajo. Ne glede na uspešni zaključek projekta ostaja večna resnica: vedno je prostor za izboljšave.

Facit: prvič, po zaključku projekta je pred Dnevnimi centri aktivnosti za starejše še nekaj pomembnega dela – ugotoviti, ali so se udeleženci na tej ravni počutili kot partnerji ali pa zgolj kot ilovica, ki jo gnetejo drugi.

In drugič, za slehernim resnim znanstvenim raziskovanjem se skrivajo akademske ambicije. Merjenje stvari in pojavov, teže in števila – na kratko znanost – je nadvse dragoceno izhodišče za iskanje ustreznih rešitev. Vendar je perspektiva starejših udeležencev projektov in raziskovanja drugačna. Ko starejši postanejo predmet raziskovanja in ko naj bi postali partner v njem, njihova motivacija ni pridobivanje akademskega naziva. Zanima jih, ali je raziskava sama sebi namen ali pa bo prinesla – kratkoročno, srednjeročno, dolgoročno – izboljšave v njihovo vsakdanje življenje. Tudi to prvino bi morali upoštevati pri projektih in raziskovanju, ki bodo v prihodnosti vključevali starejše ljudi.