Prebivalstvo Slovenije je staro: delež prebivalstva, starega 65 let in več, je precej velik, delež mladih pa skromen. Demografski trendi za Slovenijo kažejo povečevanje deleža starejših oseb tudi v prihodnje (Milavec Kapun M., 2013).

V dokumentu Prebivalstvo Slovenije danes in jutri, 2008-2060 je Statistični urad Republike Slovenije v okviru Eurostata izdelal projekcijo, ki obravnava prihodnje demografske trende, kot jih je mogoče predvideti z današnjega vidika. Tako v dokumentu zasledimo, da se bo trajanje življenja postopno zvišalo s 74,4 na 83,7 leta za moške in z 81,9 na 88,8 leta za ženske. Bistveno naj bi se spremenila tudi starostna sestava prebivalstva. Delež prebivalcev v starosti nad 65 let naj bi se do leta 2060 več kot podvojil in bi znašal 31,6 %, delež prebivalcev, starih osemdeset let in več, pa 12,7 % (EUROPOP2008 in Projekcije prebivalstva za Slovenijo, 2010-2060).

Prav hitro naraščanje števila starejših od 65 let oziroma starejših od 80 let v Republiki Sloveniji pomeni ključni izziv za ustrezno ureditev sistema dolgotrajne oskrbe. Trenutno imamo pri nas nekaj manj kot 18 % celotnega prebivalstva starejšega od 65 let in malo nad 4 % tistih, ki so starejši od 80 let. Naša država bo do konca prve polovice tega stoletja znotraj tretjine evropskih držav z največjim deležem starejšega prebivalstva (Predloga zakona o dolgotrajni oskrbi, osebni asistenci in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo – št. 1, 2013).

V formalne oblike oskrbe (različne oblike institucionalnega varstva, pomoč na domu, družinski pomočnik) je trenutno vključenih okoli 35 tisoč oseb. Po ocenah Evropske komisije naj bi v Republiki Sloveniji glede na starostno strukturo in druge okoliščine v letu 2010 potrebovalo manjši ali večji obseg občasne ali redne pomoči približno 206 tisoč prebivalcev. To število bi se v prihodnjih desetletjih povečalo za okvirno 20 tisoč oseb vsakih deset let in se nekoliko razlikuje glede na posamezne scenarije rasti števila odvisnega prebivalstva. Po oceni MDDSZ bo do začetka leta 2016 oskrbo potrebovalo okvirno 45.000 uporabnikov letno, to število pa se bo glede na rast starejšega prebivalstva in delež odvisnih znotraj te skupine prebivalstva vsakih pet let povečalo za 5.000 novih upravičencev (MDDSZ Re NPSV 2013-2020).

Velik delež denarja v zdravstvu se porabi za zdravljenje kroničnih bolnikov, ki je navadno dolgotrajno. Prebivalstvo se stara na račun boljše zdravstvene oskrbe in boljšega preživetja kroničnih bolnikov. Skrb za tovrstne bolnike pa je, zaradi prezasedenosti domov za starejše in neprimerne oskrbe ostarelih doma, vedno bolj izpostavljena problematika v družbi. Velikokrat so breme za družine, ki zaradi preobremenjenosti in pomanjkanja znanja ne morejo nuditi primerne in kakovostne oskrbe za starejše.

Problematika kroničnih ter ostarelih bolnikov je vedno bolj pereča. In vedno večji problem predstavljajo uporabniki, ki so v domači oskrbi, kjer praviloma nekdo skrbi za njih. In zakaj ravno ta skupina ljudi? V Sloveniji imamo v 94 domovih starejših že 19.236 postelj, kar zadostuje za pet odstotkov starostnikov. S tem smo v samem evropskem vrhu po odstotku starejših ljudi, ki živijo v institucijah.

V tujini je večji poudarek na izvajanju dolgotrajne oskrbe na domu in manj je odhodov v domove za ostarele. Fraher in Coffey (2011) sta avtorici raziskave o vzrokih premestitve starejših v domove za oskrbo. V zvezi z zgodnjimi vplivi na starostnika po premestitvi poudarjata pomen podpore medicinske sestre pri zmanjševanju negativnih posledic. Starejši se za domsko oskrbo odločajo, ker ostanejo sami in ne morejo več skrbeti zase, navadno po daljši hospitalizaciji. Raziskava je pokazala, da bi starostniki velikokrat potrebovali 24-urni nadzor in nego, ki pa ju sistem za oskrbo na domu ne more izvajati. Vsi starejši bi, ob primerni oskrbi, ki bi jim zagotovila nego in varnost, raje ostali doma, kot pa se preselili v dom (Fraher A., Coffey A., 2011).

V zadnjih letih je na področju izvajanja pomoči starejšim veliko govora o prihajajočem zakonu o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi sistematično uredil področje dela s starejšimi, tudi storitve pomoči in oskrbe na domu. Kljub temu da zakona še vedno nimamo, ob demografskih spremembah naraščajo potrebe ter s tem povpraševanje po storitvah formalne in neformalne oskrbe na domu. Spreminja se namreč tudi družbeni model, vse več starejših in pomoči potrebnih posameznikov se odloča ostati v domačem okolju.

V strukturi celotnih izdatkov za dolgotrajno oskrbo so bili deleži teh po načinu izvajanja dolgotrajne oskrbe v letu 2013 razporejeni tako: največ izdatkov je bilo namenjenih za izvajanje te oskrbe v institucijah, in sicer 77,7 %, od tega največ v domovih za starejše (58,2 %), nato v različnih socialnih zavodih (15,2 %) in nazadnje v bolnišnicah (4,3 %). Preostali del izdatkov (22,3 %) je bil namenjen zagotavljanju dolgotrajne oskrbe na domu bodisi v obliki storitve oziroma oskrbe, ki jo nudijo predvsem izvajalci patronažne službe v okviru domov za starejše, izvajalci storitve pomoč na domu in družinski pomočniki, bodisi v obliki denarnega prejemka (Jacović A., 2013).

Področje dolgotrajne oskrbe je v posameznih državah Evropske unije različno opredeljeno, kar je odraz razlik glede trajanja bivanja in obsega upravičencev ter pogosto nejasne razmejitve med razpoložljivimi storitvami zdravstvenega varstva in nezdravstvenimi (socialnimi) storitvami. Dolgotrajna oskrba lahko vključuje rehabilitacijo, osnovno zdravljenje, patronažo, socialno oskrbo, storitve v zvezi z nastanitvijo ter druge storitve, kot so prehrana, storitve varstveno-delovnih centrov in pomoč pri vsakdanjih opravilih (Bjorkstrom M. in sod., 2000 v Železnik D., 2003).

V dokumentu Podpora samostojnemu bivanju v domačem okolju in dolgotrajna oskrba, ki je analitsko poročilo DP5 projekta AHA.SI, je dolgotrajna oskrba (po Colombo in drugi, 2011) niz storitev, ki jih potrebujejo ljudje z zmanjšano stopnjo funkcionalne zmožnosti (fizične ali kognitivne), ki so posledično dlje časa odvisni od pomoči pri izvajanju temeljnih in ali podpornih dnevnih opravil. Namen dolgotrajne oskrbe (po Ušlakar 2009) je torej zagotavljanje čim večje kakovosti življenja oseb, ki potrebujejo pomoč druge osebe z upoštevanjem njihovih omejenih psihofizičnih sposobnosti (Drole J., Lebar L., 2014).

V Sloveniji je ponudba formalnih storitev v domačem okolju nezadostna in neustrezna. Storitve preventive, zgodnje rehabilitacije in uporabe informacijsko-komunikacijskih tehnologij so nerazvite.

Znano je, da ima spodbujanje aktivnega in zdravega življenjskega sloga pomembne koristi za posameznika. Prav tako lahko v širšem smislu koristi družbi v celoti. S tem ko zmanjšuje stroške javnega zdravstva, omogoča ljudem, da ostajajo dlje časa aktivni (Dolgotrajna oskrba v Evropski uniji, 2016).

Starejši se vedno bolj pogosto odločajo, da ostanejo doma in ne odidejo v institucionalno varstvo. Zagotovljen imajo minimalen obseg oskrbe na domu, kar pa lahko zelo kmalu privede do poslabšanja zdravstvenega stanja in velikokrat dolgotrajnih hospitalizacij. Tako postanejo velik finančni zalogaj za zdravstvo, ki bi ob primernem zagotavljanju kadrov ter boljšem sistemu nege in varstva na domu pripomogel, ne samo k zmanjšanju stroškov, temveč tudi k večjemu zadovoljstvu uporabnikov ter bolj kakovostni obravnavi.

Menimo, da je v delo oskrbe in nege na domu nujno treba uvesti delo zdravstvenega osebja. Prav tako so se storitve fizioterapije in delovne terapije izkazale za zelo pomemben del storitev za celostno oskrbo uporabnikov, ki živijo doma. Storitve fizioterapije so samoplačniško vsem javno dostopne že dlje časa. Med okrevanjem po poškodbi, daljši hospitalizaciji in obolenju pomembno vplivajo na kakovost življenja doma. V nasprotju z njo je delovna terapija v projektu A-Qu-A uporabnikom, ki živijo doma, ponujena prvič ter deluje na področju prilagoditve življenjskega okolja za večjo varnost in krepitve samooskrbe uporabnikov. Delovni terapevti se osredotočajo tudi na delo z uporabniki z diagnosticirano demenco, pri katerih urijo spomin z izvajanjem kognitivnega treninga. Tako je delo na projektu potrdilo idejo o pomembnosti izvajanja kakovostnih storitev oskrbe in nege, ki skupaj s terapevtskimi storitvami ponujajo celostno oskrbo na domu za vse, ki tovrstne storitve potrebujejo.

Začetki razmejevanja zdravstvene nege segajo v leto 1991, ko je takratno Ministrstvo za zdravstvo, družino in socialno varstvo Republike Slovenije razširjenemu strokovnemu kolegiju za zdravstveno nego kot strokovnemu organu Inštituta za varovanje zdravja naročilo, da prikaže delo strokovnega področja oziroma razlike med zdravstveno nego in neprofesionalno nego ter navede sredstva, ki so potrebna za delo z bolniki. Poudarek naj bi bil predvsem na tistem delu zdravstvene nege, ki poteka na domovih varovancev in v socialnih zavodih, ter na področju zdravstvene nege v posebnih socialnovarstvenih zavodih. Razlog za pripravo dokumenta izhaja iz temeljne usmeritve pri obravnavi kompleksnih zdravstvenih in socialnih potreb ter problemov prebivalstva v državah, ki težijo k njihovemu reševanju v okolju, kjer posameznik živi. Pri tem je treba upoštevati, da naj posamezniki ostanejo polnopravni člani družbe tako dolgo, kolikor je mogoče, dokler želijo ali zmorejo, tudi ob pomoči različnih oblik zdravstvene in socialne pomoči, ki jo potrebujejo. Z vidika staranja prebivalstva, ki ima drugačne oziroma specifične potrebe, se spreminja tudi področje socialne varnosti tako za vzdrževanje ustrezne kakovosti življenja kot stikov v socialnem okolju. Delež prebivalstva, ki potrebuje neko obliko pomoči druge osebe, se veča tudi zaradi posledic kroničnih obolenj in degenerativnih sprememb ter poškodb oziroma starostne oslabelosti.

Dopolnjen dokument iz leta 2003 v poglavju Patronažno varstvo opisuje prisotnosti izvajalca zdravstvene nege v okviru patronažne službe in diplomirane medicinske sestre, ki je nosilka zdravstvene nege. Prav tako navaja normative za delo, in sicer je to 2.500 prebivalcev na eno diplomirano medicinsko sestro v patronažnem varstvu in 5.000 prebivalcev na enega tehnika zdravstvene nege (Pregled nastajanja dokumentov o razmejitvi dela izvajalcev dejavnosti zdravstvene in babiške nege, 2016).

V Pomladnem poročilu 2004 Evropska komisija upošteva demografske spremembe in staranje prebivalstva ter jih opredeljuje kot izziv v potrebah po socialnih povezavah. Državam članicam daje podporo za reformo in razvoj zdravstvenega varstva ter dolgotrajne oskrbe. Aktivnosti zdravstvene nege v patronažnem varstvu naj bi v skladu s cilji, predlaganimi v poročilu, zagotavljali zdravstveno varstvo starejših v skladu z njihovimi specifičnimi potrebami, ki temeljijo na tesnejšem povezovanju socialnih služb ter osnovne zdravstvene službe, bolnišnic in specializiranih institucij, podpiranje paliativne oskrbe, izpopolnitev potrebne mreže za opravljanje storitev ter dolgoročno zagotavljanje ustreznega strokovno usposobljenega kadra (Aktivnosti zdravstvene nege v patronažnem varstvu, 2016).

Iz dokumenta Aktivnosti zdravstvene nege v patronažnem varstvu zasledimo več strategij in usmeritev, ki poudarjajo pomen vključitve aktivnosti zdravstvene nege in s tem pomembnost patronažne službe ter pomen vključenosti socialnega okolja posameznika ter primerne skrbi zanj v domačem okolju. Poudarja pomen promocije zdravja ter spodbuja k čim večji skrbi za lastno zdravje in zdravje družin. Predvideva tudi krepitev dejavnosti ter oblikovanje enakomerne mreže dejavnosti in povezovanje s socialnim področjem za uskladitev obeh aktivnosti.

Izhodišča za pripravo Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo imajo kot osrednji cilj opredeljeno povečanje socialne varnosti in kakovosti življenja starejših, bolnih, poškodovanih, invalidnih in onemoglih oseb, ki so odvisne od tuje pomoči. Kot pomemben cilj je opredeljeno povezovanje izvajalcev dolgotrajne oskrbe, ki delujejo na različnih področjih in institucijah, v celovit sistem, s katerim bi dosegli večjo učinkovitost in uspešnost njihovega dela, kakovost storitev in zadovoljstvo prebivalcev.

V Mestni občini Ljubljana pomoč na domu izvajajo Zavod za oskrbo na domu Ljubljana (v nadaljevanju ZOD) in Zavod Pristan. Kot javni zavod za izvedbo socialnovarstvenih storitev na domu kot osnovno storitev izvajajo socialno oskrbo, ki vključuje oskrbo, ki osebi omogoča, da živi neodvisno v lastni hiši ali stanovanju. Gre za socialnovarstveno storitev, ki se izvaja na domu uporabnika. Namenjena je upravičencem, ki imajo zagotovljene bivalne in druge pogoje za življenje v svojem okolju, če se zaradi starosti ali hude invalidnosti ne morejo oskrbovati in negovati sami, njihovi svojci pa take oskrbe in nege ne zmorejo ali zanjo nimajo možnosti.

Storitev se prilagodi potrebam posameznega upravičenca in obsega (Delovna področja socialnovarstvene storitve, 2016):

• gospodinjsko pomoč: prinašanje enega pripravljenega obroka ali nabava živil in priprava enega obroka hrane, pomivanje uporabljene posode, osnovno čiščenje bivalnega dela prostorov z odnašanjem smeti, postiljanje in osnovno vzdrževanje spalnega prostora;
• pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih: pomoč pri oblačenju ali slačenju, pomoč pri umivanju, hranjenju, opravljanju osnovnih življenjskih potreb, vzdrževanje osebnih ortopedskih pripomočkov;
• pomoč pri ohranjanju socialnih stikov: vzpostavljanje socialne mreže z okoljem, prostovoljci in sorodstvom, spremljanje upravičenca pri opravljanju nujnih obveznosti, informiranje ustanov o stanju in potrebah upravičenca ter priprava upravičenca na institucionalno varstvo.

Storitve oskrbe in nege na domu so premalo razvite ter nimajo strokovne podpore zdravstva, česar so deležni oskrbovanci v institucionalnem varstvu, kjer poleg osnovne storitve ponujajo socialno oskrbo. V obravnavo in delo z uporabniki so v institucionalnem varstvu vključeni zdravstveni tehniki in diplomirane medicinske sestre kot nosilke dejavnosti. Poudarja se pomen multidisciplinarnega pristopa, zato je v delovanje javnih zavodov socialnovarstvenih storitev nujno treba vključiti storitev zdravstvene nege, v proces dela pa zdravstvene tehnike in diplomirano medicinsko sestro.

Trenutno je sistem dela in obravnave uporabnika, ki potrebuje storitve na domu, razdeljen med patronažno medicinsko sestro in socialnimi oskrbovalci brez prave povezave v medsebojnem delu.

Zdravstvena nega v domačem okolju bi morala biti usmerjena v celostno obravnavo, ugotavljanje in reševanje negovalnih problemov ter zadovoljstvo uporabnika s kakovostnim in strokovno opravljenim delom, kot taka pa tudi umeščena v delo socialnovarstvenega zavoda, ki ponuja pomoč in oskrbo na domu.

S starostjo se pri ljudeh začnejo pojavljati kronična nenalezljiva obolenja. Po podatkih iz leta 2004 je imelo 55 % starejših oseb pomembne simptomatske degenerativne spremembe sklepov, 45 % visok krvni tlak, 40 % okvaro sluha, 35 % bolezni srca in 25 % motnje vida. Visok je tudi odstotek bolnikov z demenco, saj zanjo zboli 45 % ljudi, starejših od 85 let (Imperl F., 2012). Obolevnost starejših in s tem odvisnost od drugih z leti še naraščata. Tako je pričakovati, da so odstotki zdaj še višji.

Zdravstvena nega v domačem okolju s primerno izobraženim kadrom bi kot taka izvajala storitve, s katerimi bi se izognili poslabšanju bolnikovega šibkega zdravstvenega stanja. Obvladovanja kroničnih bolezni, storitve rehabilitacije za povrnitev funkcionalnosti in oskrba, katere cilj je zaviranje ali zmanjševanje poslabšanja funkcionalnosti ali ohranjanje funkcionalnosti, bi jo še nadgradile. Na kratko, omogočila bi zagotavljanje visoke kakovosti življenja ne glede na vrsto zdravstvenih težav tudi v domačem okolju. Te storitve zagotavljajo pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, kot so hranjenje, kopanje, umivanje, oblačenje, leganje v posteljo in vstajanje iz nje, uporaba stranišča ter obvladovanje inkontinence. Običajno se opravljajo neposredno ali pod nadzorom negovalnega osebja. Pomembno je poudariti, da bi te storitve morale biti vključene v zdravstveno nego, ker je namen takšne oskrbe povezan s preživetjem in z vzdrževanjem zdravstvenega stanja.

Gerontološka zdravstvena oskrba zajema teoretično in praktično znanje. Sodobna oblika dela v zdravstveni oskrbi je celostni pristop, ki starejšim zagotavlja mir, primerno pomoč in nego, individualnost in dostojanstvo. Pospešuje in ohranja zdravje, zdravljenje in rehabilitacijo. Cilj je dvig kakovosti življenja starejših na čim višjo raven. Bistven element sodobne zdravstvene oskrbe je kakovost, ki je izražena subjektivno. Ocena kakovosti je odvisna od prepoznanih meril kakovosti, izkušenj, pričakovanj in ozaveščenosti posameznika. Doseči želimo najvišje ravni fizičnega, psihičnega, socialnega in duhovnega zdravja posameznika (Jevšnikar K., 2010).

Ker želimo tudi strokovno upravičiti in potrditi potrebe po storitvi zdravstvene nege v socialnovarstvenem zavodu in storitvah pomoči na domu, smo pripravili nov sistem kategorizacije zdravstvene nege uporabnikov storitev v domačem okolju, ki smo ga sami izdelali in je novost v slovenskem prostoru. S tem bomo lahko utemeljili potrebe po strokovnem kadru in analizirali potrebe po storitvah.

Slika 1. Primer izdelane kategorizacije uporabnika za preračun potrebe po storitvah zdravstvene nege in s tem preračun potrebe po kadrih

Kategorizacija je sistematična delitev ali združevanje pojmov po skupinah in razredih ali po splošnih značilnostih, po katerih se razlikujejo ali so si podobni. Kategorizaciji podobni pojmi so: klasifikacija, razdelitev, grupiranje, razvrščanje (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1994).

Z vidika zdravstvene nege ali oskrbe kategorizacija uporabnikov pomeni izboljšanje kakovosti storitev ter opredeli izvajalce dela.

Z vidika sodobne zdravstvene nege delo izvajalcev zdravstvene nege in oskrbe prikazujemo, načrtujemo in vrednotimo glede na potrebe uporabnika. Cilj sistemov za razvrščanje v kategorije je objektivno prikazati delovne obremenitve izvajalcev zdravstvene nege ter oceniti potrebe po kadrih (Petkovšek G., Karan K., 2008).

Kategorizacija zdravstvene nege bolnikov je sistem razvrščanja bolnikov v kategorije glede na določene posebnosti oziroma potrebe po zdravstveni negi. Namen kategorizacije zdravstvene nege je predvsem v izračunu intenzivnosti zdravstvene nege in izračunu stroškov (Bjorkstrom M. in sod., 2000 v Železnik D., 2003).

Cilj kategorizacije je ustvariti ravnotežje med bolnikovo potrebo po zdravstveni negi in kadrovskimi viri z namenom pridobiti orodje za vodenje in upravljanje dejavnosti.

Z uporabo orodja za kategorizacijo je mogoče (Založnik V., Železnik D., 2003):

• slediti spremembam potreb uporabnikov po zdravstveni negi;
• opisati dejavnost dela z vidika zdravstvene nege;
• pridobiti podlago o potrebah po kadru;
• porazdeliti stroške po posamezniku, kar omogoča obračun stroškov;
• pridobiti podlago za analizo, vrednotenje, razvoj in primerjavo dejavnosti zdravstvene nege;
• pridobiti podlago za delo, usmerjeno v kakovost in povečanje učinkovitosti.

Uporablja se več vrst kategorizacij. Predstavljeni sta dve, in sicer metodi RUSH ter San Joaquin. Slednja je uporabljena v slovenskem sistemu kategorizacije bolnikov. Odločili smo se za uporabo metode RUSH za pripravo sistema kategorizacije, ki jo bomo pri obravnavi naših uporabnikov tudi uporabljali. Prav ta kategorizacija je eden od ključnih sistemov zagotavljanja kakovosti dela z uporabniki.

Metoda RUSH

Metoda RUSH je sestavljena iz dveh delov:

• sistema kategorizacije zdravstvene nege bolnika in študije aktivnosti,
• sistema ohranjanja kakovosti.

Kategorizacija zdravstvene nege bolnika po metodi RUSH temelji na kazalnikih, ki so razdeljeni na tri glavna področja:

• status uporabnika,
• osnovna zdravstvena nega,
• terapevtske potrebe.

Kazalniki določajo različne točke, združene točke pa povedo, kateri kategoriji bolnik pripada. Štiri kategorije po metodi RUSH so (Založnik V., Železnik D., 2003):

1. zmore sam – ni potrebe po negi,
2. delna potreba po zdravstveni negi,
3. popolna potreba po zdravstveni negi,
4. intenzivna potreba po zdravstveni negi.

Metoda San Joaquin

Je metoda, ki je največkrat uporabljena v slovenskem okolju, tudi v patronažni službi. Kljub temu nam, ko smo jo preučili, ni dala potrebnih in zadostnih podatkov za analizo potreb po kadrih in pravega pregleda zdravstvenega stanja uporabnika. Metoda opredeljuje intenzivnost zdravstvene nege in je razdeljena v štiri razrede (Petkovšek G., Karan K., 2008):

• kategorija I: Minimalna zdravstvena nega – bolnik, ki lahko obvladuje svoje zdravstveno stanje;
• kategorija II: Običajna (povprečna) zdravstvena nega – bolnik, ki delno obvladuje svoje zdravstveno stanje;
• kategorija III: Več kot običajna zdravstvena nega – bolnik, ki ne obvladuje svojega zdravstvenega stanja;
• kategorija VI: Intenzivna zdravstvena nega – bolnik, ki je popolnoma nesposoben obvladati svoje zdravstveno stanje.

Sklep

Z vidika dela oskrbe na domu je primernejša uporaba metode RUSH, saj je bolj objektivna, ker temelji na matematični metodi. Negovalne intervencije so pretvorjene v točke, kar nam dá vpogled v količino dela, ki je opravljeno. Načrtovanje je zato lažje, kategorizacija pa natančnejša. Do konca izvajanja projekta bomo v sistem kategorizacije vnesli tudi podatke uporabnikov, vključenih v storitve projekta A-Qu-A, in prvega obiska z namenom izračuna potreb po kadrih in dokazovanja potreb po zdravstvenem kadru v delo ZOD-a.

Literatura

1. MDDSZ, 2005; Statistični urad Republike Slovenije, 2008; Razpotnik, 2011 v Milavec Kapun, M., Model informatizacije dolgotrajne oskrbe pacienta na domu. Magistrska naloga. Ljubljana, september 2013. Dosegljivo dne 17. 5. 2016: http://www.cek.ef.uni-lj.si/magister/milavec4570.pdf.
2. Prebivalstvo Slovenije danes in jutri. Projekcija prebivalstva EUROPOP2008 za Slovenijo. Ljubljana, julij 2008. Dosegljivo dne 16. 5. 2016: https://www.stat.si/doc/pub/prebivalstvo2009.pdf.
3. Predloga zakona o dolgotrajni oskrbi, osebni asistenci in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo –št. 1, dne 23. 9. 2013. Dosegljivo dne 16. 5. 2016: http://www.mddsz.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/1966/7227/.
4. MDDSZ Re NPSV 2013-2020. Dosegljivo dne 16. 5. 2016: https://www.uradni-list.si/1/content?id=113130.
5. Drole, J., Lebar, L. Podpora samostojnemu bivanju v domačem okolju in dolgotrajna oskrba. Analitsko poročilo DP5 projekta AHA.SI. Ljubljana 2014. Dosegljivo dne 16. 5. 2016: http://www.staranje.si/files/upload/images/aha.si_dolgotrajna_oskrba_porocilo_v1.pdf.
6. Fraher, A. in Coffey, A. (2011). Older people’s experiences of relocation to long-term care, Nursing Older people, 2011 dec.; 23 (10): 23–7 (journal article), ISSN: 1472-0795 PMID: 22256726, PDF (106 KB). Dosegljivo dne 17. 5. 2016: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/22256726.
7. Pregled nastajanja dokumentov o razmejitvi dela izvajalcev dejavnosti zdravstvene in babiške nege. Dosegljivo dne 7. 9. 2016: http://www.zbornica-zveza.si/sites/default/files/doc_attachments/kronologija_nastanka_dokumentov_kompetence_zn.pdf.
8. Aktivnosti zdravstvene nege v patronažnem varstvu. Dosegljivo dne 7. 9. 2016: http://www.zbornica-zveza.si/sites/default/files/doc_attachments/aktivnosti_zdravstvene_nege_v_patronaznem_varstvu_0.pdf.
9. Projekcije prebivalstva za Slovenijo, 2010-2060. Dosegljivo dne 7. 9. 2016: http://www.eurydice.si/index.php/arhiv-novic/4494-projekcije-prebivalstva-za-slovenijo-20102060.
10. Jacović A., Dolgotrajna oskrba, Slovenija, 2013. Statistični urad Republike Slovenije. Dosegljivo dne 7. 9. 2016: http://www.stat.si/StatWeb/prikazi novico?id=4933&idp=21&headerbar=18
11. Delovna področja socialnovarstvene storitve. Dosegljivo dne 13. 9. 2016: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/socialnovarstvene_storitve/pomoc_druzini/.
12. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1994: 742.
13. Petkovšek, G., Karan, K. Razvrščanje pacientov v kategorije glede na zahtevnost bolnišnične zdravstvene nege. Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo, Ljubljana. Rehabilitacija – letn. VII, št. 1, 2008: 32–36.
14. Bjorkstrom, M. in sodelavci 2000; 9–38. Povzeto iz: Založnik, V., Železnik, D. Kategorizacija bolnikov po metodi Rush v primerjavi z metodo San Joaquin. Obzor Zdr N. 2003: 37–51.
15. Založnik, V., Železnik, D. Kategorizacija bolnikov po metodi Rush v primerjavi z metodo San Joaquin. Obzor Zdr N. 2003: 37–51.
16. Dolgotrajna oskrba v Evropski uniji. Dosegljivo dne 13. 9. 2016: file:///C:/Users/Edisa/AppData/Local/Temp/Brochure_LTCBis_SL_081013.pdf.
17. Jevšnikar, K., Stanje prehranjenosti starostnikov ob sprejemu v bolnišnico. Univerza v Mariboru. Fakulteta za zdravstvene vede. Maribor, 2010. Dosegljivo dne 13. 9. 2016, na: https://dk.um.si/Dokument.php?id=14482.
18. Imperl, F., Kakovost oskrbe starejših – izziv za prihodnost. Logatec, 2012.