Fizioterapevti so zdravstveni delavci, ki delujejo na področju promocije zdravja ter preprečevanja in zdravljenja bolezni in poškodb. So člani rehabilitacijskih in habilitacijskih timov. Ljudem pomagajo v katerihkoli fazah življenja, ko je njihovo gibanje ali funkcija motena zaradi bolezni, poškodbe, bolečine, starosti ali vplivov delovnega oziroma življenjskega okolja.

Fizioterapija vključuje povezovanje in sodelovanje med fizioterapevti, sodelovanje z bolniki oziroma uporabniki storitev, njihovimi družinami, drugimi zdravstvenimi strokami, negovalnim osebjem ter skupnostjo. V sodelovanju z drugimi naštetimi člani ter glede na fizioterapevtsko oceno, znanje in spretnosti se postavijo cilji fizioterapevtske obravnave.

Fizioterapevti ri svojem delu poleg znanosti o gibanju (kineziologije) uporabljajo tudi različne fizikalne energije (magnetne, toplotne, zvočne, svetlobne in mehanične) za diagnostične in terapevtske namene (1, 2).

Po smernicah Svetovne zveze za fizioterapijo (WorldConfederationforPhysicalTherapy –WCPT (2011)) so fizioterapevti usposobljeni in strokovno odgovorni za:

• izvajanje celostne preiskave/ocene bolnika/uporabnika oziroma potreb skupine uporabnikov
• vrednotenje ugotovitev preiskave/ocenjevanja z namenom klinične presoje o bolniku/uporabniku
• postavitev fizioterapevtske diagnoze, prognoze in načrta
• svetovanje s svojega strokovnega področja in odločanje o tem, kdaj je treba bolnika/uporabnika napotiti k drugemu zdravstvenemu strokovnjaku
• izvajanje programov fizioterapevtskih postopkov/zdravljenja
• ugotavljanje izidov fizioterapevtske obravnave posameznika
• pripravo priporočil za domačo uporabo/samopomoč.

Fizioterapevti delajo kot člani zdravstvenega tima na različnih področjih (v zdravstvenih domovih, bolnišnicah, specializiranih inštitutih, kliničnih centrih, zdraviliščih, vzgojno-varstvenih in športnih ustanovah, domovih starejših občanov, hospicu, zaporih ter raziskovalnih in izobraževalnih institucijah) in kot neodvisni strokovnjaki. To pomeni, da se lahko bolniki oziroma uporabniki storitev za fizioterapevtsko obravnavo obrnejo na fizioterapevte neposredno (brez napotitve drugega zdravstvenega strokovnjaka). Žal so v Sloveniji te storitve plačljive, saj niso izvedljive v okviru javnega zdravstvenega varstva.

Fizioterapija na domu v okviru projektaA-Qu-A

Projekt Aktivno in kvalitetno staranje v domačem okolju (A-Qu-A) je bil osnovan z namenom zagotoviti čim daljšo samostojnost ter omogočiti starejšim čim bolj kakovostno in prijetno bivanje v domačem okolju. V okviru projekta so bili uporabniki celostno obravnavani s strani zdravstvene nege, fizioterapije, delovne terapije, kineziologije in logopedije. V sodelovanju z drugimi strokovnjaki so bili uporabniki deležni tudi drugih oblik pomoči, izobraževanj in dejavnosti (svetovanja o zdravi prehrani, rekreativni vadbi, ohranjanju telesne kondicije in prilagoditvi bivalnega okolja) ter imeli možnost sodelovati pri raznih delavnicah in izobraževanjih.

Fizioterapija na domu poteka drugače kot ambulantna oziroma bolnišnična terapija. Glavni cilj fizioterapevtske obravnave je usmerjen v zagotavljanje funkcionalne samostojnosti uporabnika z upoštevanjem njegovih potreb in želja ter specifičnih bivalnih dejavnikov. Delo na terenu zahtevaod fizioterapevta predvsem veliko mero iznajdljivosti in prilagodljivosti, upoštevajoč okolje, v katerem uporabniki stanujejo, razpoložljiva sredstva, ki jih ima na voljo. Fizioterapevt na domu uporabnika celostno upošteva ter glede na njegove potrebe in slog življenja prilagodi terapijo. Za izoblikovanje in doseganje ciljev aktivno vključuje uporabnike in pomoč/podporo, ki jo ima. To so večinoma partnerji, zakonci, svojci, skrbniki, socialni oskrbovalci in drugi zdravstveni strokovnjaki.

Rezultati

V projektu A-Qu-A smo od maja 2015 do septembra 2016 opravili fizioterapevtske obravnave pri 336 uporabnikih. Po naših ugotovitvah in grobi razdelitvi je največ obravnavanih spadalo pod kategorijo revmatičnih obolenj (48 %), sledila so nevrološka obolenja (34 %) ter stanja po padcih oziroma stanja s področja travmatologije (17 %). Pod kategorijo drugo (kronične obstruktivne pljučne bolezni, srčno-žilna obolenja, metabolna obolenja, onkološka stanja, demenca idrugo) je bilo umeščenih 38 % uporabnikov, od tega le majhen delež (4 %) uporabnikov s tovrstno prioritetno težavo. Pri večini je bila potrebna razdelitev v več kategorij (na primer: nekdo je imel degenerativne spremembe na kolenih in hkrati srčno popuščanje, torej smo ga umestili pod kategoriji revmatizma in drugo).

Ugotovili smo, da je največ obravnavanih uporabnikov potrebovalo kinezioterapijo, in sicer: prikaz oziroma učenje aktivnih vaj (80 %) in funkcijsko vadbo (58 %); v smislu facilitacije gibanja po postelji, učenja posedanja/vstajanja/padanja in pobiranja iz talter ponovne vzpostavitve hoje. Pri 30 % je bila izkazana potreba po pasivnem razgibavanju sklepa, 23 % uporabnikov pa je potrebovalo respiratorno fizioterapijo.

Pri 44 % uporabnikih s prisotnimi kroničnimi bolečinami, vnetji, zmanjšanim mišičnim tonusom idrugim, smo izvajali postopke fizikalne terapije in uporabljali aparature, ki smo jih imeli na voljo v A-Qu-A (transkutana električna nevromuskularna stimulacija, ultrazvok, elektrostimulacija za krepitev mišic, kombinacija laserja, infrardeče luči in magnetnega delovanja).

Pri 23 % uporabnikih smo imeli možnost sodelovati tudi z drugimi člani pri terapevtski obravnavi (z drugimi zdravstvenimi sodelavci in negovalnim osebjem) ter svetovati, izobraževati in aktivno vključiti svojce/skrbnike uporabnikov.

Razprava

Staranje je proces, ki doleti vsa živa bitja in ima za posledico zmanjšane zmožnosti oziroma upadanje telesne moči in duševnosti. Znano je, da so starostniki osebe nad 65 let s specifičnimi spremembami in boleznimi.

Naša raziskava je pokazala, da ima največ starostnikov obolenj revmatičnega izvora (48 %). To je bilo nekako pričakovati, saj sovpada s fiziološkim procesom staranja. Življenje s tovrstnimi težavami, kot so degenerativne spremembe sklepov, osteoporoze, revmatoidni artritisi, pogosto povzročijo hude bolečine, ponekod tudi zatekanje sklepov, kar pa ima za posledici zmanjšano gibljivost in upad mišične zmogljivosti. Tako stanje lahko vodi do slabe premičnosti oziroma negibnosti. Ti bolniki so sicer ob obisku zdravnika velikokrat napoteni na fizioterapijo, vendar so naše izkušnje pokazale, da le redki opravijo terapije. Ponavadi so zaradi gibalne oviranosti odvisni od tuje pomoči. Potrebujejo spremstvo in pomoč pri hoji ali pa prevoz na terapijo, česar pa nimajo vedno na voljo. Z obiski fizioterapevta na domu bolnike razbremenimo in uspešno upočasnimo napredovanje bolezni oziroma simptomatsko lajšamo težave. Poskušamo izboljšati motorično funkcionalnost oziroma jih motivirati za nadaljevanje fizične dejavnosti kljub svojim omejitvam (na primers sprehodi, prilagojenimi telovadbami, plavanjem). Večini pomagamo pri lajšanju bolečin z uporabo fizikalnih postopkov ter vajami za izboljšanje gibljivosti in mišične moči. Da je fizioterapija na domu pri nekaterih revmatičnih obolenjih idealna rešitev, pa potrjuje tudi primer dobre prakse (R. Lackie, L. Bisset, 2012). V slednjem so obravnavali 81-letno gospo z 10 let trajajočo lumbalgijo, po opravljenih nekaj operativnih posegih na hrbtenici, osteoporozo in hipertenzijo. Zaradi akutnega poslabšanja stanja, zmanjšane mobilnosti (nezmožnosti premikanja z rolatorjem) in povečanja bolečine je bila sprejeta v bolnišnico na rehabilitacijo. V šestih tednih, kljub intenzivni vsakodnevni fizioterapiji in delovni terapiji ter močni analgetični terapiji, je njena mobilnost postopno upadala (do te mere, da ni bila več zmožna niti samostojnega transferja na voziček). Začela je kognitivno upadati, zaradi inkontinence pa so ji vstavili urinski kateter. Gospo so zaradi slabšanja funkcionalnega stanja premestili na negovalni oddelek, kjer so nadaljevali z rehabilitacijo še štiri mesece, vendar neučinkovito. Upanje za ponovno hojo je bilo izgubljeno. Kljub pomislekom zdravnikov se je gospa skupaj z možem odločila za odpust domov in nadaljevanje terapije v domačem okolju. Doma je rehabilitacija trajala 18 tednov (od 2- do 3-krat/teden FT, 5-krat/teden DT, 4-krat/teden DMS, 3-krat/teden socialna delavka). Iz tedna v teden je gospa napredovala in uresničevala kratkoročno zastavljene cilje. Pri tem programu je ves čas sodeloval njen mož. Gospa je na koncu pet osvojila hojo z rolatorjem, odstranili so ji kateter in samostojno je uporabljala stranišče, osvojila samostojnost pri dnevnih dejavnostih oziroma ob minimalni pomoči moža. S prenehanjem analgetične terapije se je začeloizboljševati tudi kognitivno stanje. Rehabilitacijski program doma je bil sestavljen drugače kot bolnišnični, dejavnosti so se dogajale v kratkem času, a pogosto in pri vseh obravnavah je sodeloval mož. Pristop terapevtov je bil drugačen. Cilji so upoštevali bivalne dejavnike, tedensko so jih zastavljali skupaj z gospo in njenim možem, tako da so bili obema razumljivi. Gospa pravi, da se je v domačem okolju bolje počutila in varnejše, čez dan imela je več priložnosti za doseganje ciljev s podporo moža, bolj je bila motivirana in z vsakim manjšim napredkom je dobila večje zaupanje vase. Lahko povzamemo, da je bila terapija na domu uspešnejša od terapije v bolnišnici.

Na terenu smo se srečali tudi z nevrološkimi obolenji (34 %). Prevladovale so osebe po možganski kapi ter osebe z multiplo sklerozo inparkinsonovo boleznijo. Tovrstna obolenja potrebujejo dolgotrajno/dosmrtno obravnavo za doseganje čim večje samostojnosti. Največja težava, ki smo jo zasledilipri takih bolnikih, je, da večina ne doseže funkcionalne samostojnosti ob odpustu iz bolnišnice oziroma zdravilišču in ostane odvisna od pomoči svojcev. Ti pa ne vedo, kako naprej nadaljevati z rehabilitacijo. Še posebej v teh primer sta se svetovanje in izobraževanje svojcev izkazala za zelo uspešna. Aktivno so sodelovali, bili seznanjeni z vsemi postopki in cilji posameznih obravnav ter vključevanjem veliko pripomogli k učinkovitosti rehabilitacije. Tam, kjer ni bilo možnosti, da bi vključili svojce, smo vključili skrbnike uporabnikov, asistente iz posameznih društev, socialne oskrbovalce pa tudi sosede uporabnikov. Pomembnost sodelovanja potrjujejo tudi Mayo in sod. (2000), ki pravijo, da svojci (ali drugi podporni člani) niso samo pasivni opazovalci pri bolniški postelji prizadetega (kot so to v bolnišnicah), ampak pri rehabilitiranju doma prevzamejo odgovornost za skrb ter imajo svoje zadolžitve in vlogo.

O učinkovitosti fizioterapije na domu pri nevroloških obolenjihsmo našli kar nekaj študij (5, 6,7). Iz vseh lahko povzamemo, da multidisciplinaren pristop in s tem fizioterapija na domu lahko ugodno dolgoročno vplivata na večjo neodvisnost bolnikov. Avtorji pravijo, da se bolniki, rehabilitirani v domačem okolju, hitreje reintegrirajo v skupnost z naravnim zdravljenjem doma, kar pa ugodno vpliva na večjo stopnjo delovanja in zadovoljstva, izboljšanje telesnega zdravja in kakovost življenja. Zanimiv podatek, predvsem finančnega vidika, je tudi ta, da rehabilitacija na domu precej skrajša dolžino bivanja v bolnišnici.

Primer dobre prakse iz projekta A-Qu-A je bil 80-letni bolnik z napredovalo demenco in nevrološko simptomatiko. Bolnik je bil po podatkih žene že nekaj let negiben in dementen.Med drugim je imel tudi sladkorno bolezen, vstavljenosondo za hranjenje in urinski kateter ter nekaj preležanin. Žena in drugi svojci so skupaj s podporo socialnih oskrbovalk iz ZOD-a poskrbeli za dnevne dejavnosti. Deležen je bil tudi kontinuirane zdravstvene oskrbe od patronažne medicinske sestre ter občasnih obiskov in kontrole osebnega zdravnika. Bolnik se že dve leti ni posedel čez rob postelje oziroma zapustil stanovanja. Gibljivost je bila omejena v vseh sklepih, predvsem na nogah. Prisotne so bile flektornekontrakture, spastičnost v spodnjih udih in bolečine po vsem telesu. Na začetku, ko smo prišli h gospodu, je ta ležal s podloženimi blazinami, flektiranimi in adduciranimi nogami.

Cilj: Izboljšati prekrvavitev in gibljivost ter zmanjšati spastičnost in kontrakture spodnjih udov s pasivnim razgibavanjem

Po večkratnih obiskih in pridobitvi bolnikovega zaupanja smo dosegli cilj. Čeprav je bilo razgibavanje boleče in naporno, je bolnik asistiralpri terapiji. Oba z ženo sta bila z rezultatom zelo zadovoljna. Tudi socialne oskrbovalke so poročale o lažjem negovanju bolnika in obračanju na bok ter premikanju po postelji, zmanjšanju bolečine in spastičnosti mišic. Ženi in drugemu negovalnemu osebju smo naročili, da ne podlagajo toliko blazin pod kolena z namenom, da s pomočjo gravitacije čim dlje ohranimo ekstendiran položaj spodnjih udov ter tako zmanjšamo kontrakture. Zastavili smo si nov cilj: sedenje čez rob postelje.

Tudi ta cilj smo dosegli. V sodelovanju z ženo in vnukom smo z vsakodnevnim treningom funkcijske vadbe ter treningom statičnega in dinamičnega ravnotežja sede postopoma osvojili samostojno sedenje brez naslona (za kratek čas). Žena je povedala, da gospod z nikomer že leta ni sodeloval tako, kot je s fizioterapijo. Tako telesno (kot vidimo na slikah) kottudi duševno je zelo napredoval. Začel je sodelovati pri razgibavanju in vadbi, komunicirati ter se bolj zavedati okolice.

Spet smo si zastavili nov cilj: transfer na voziček. Slikovnega gradiva žal ni na voljo, saj nam je transfer uspel samo enkrat s pomočjo »banane«. Gospoda smo uspeli premestiti na voziček, zelo je bil navdušen in motiviran, saj si je želel ven na vrt. Pri transferju je bila žal prisotna samo njegova žena (ki pa je že sama starejša z degenerativnimi spremembami hrbtenice in bi ji transfer moža predstavljal prevelik zalogaj). Dogovorili smo se za ponoven obisk, ko bi bil prisoten tudi vnuk za izobraževanje. Naslednjič ob našem obisku je gospod zbolel, zato smo za nekaj časa prekinili z obravnavami. Zaradi dlje časa trajajoče prekinitve (prehlada, nato še uroinfekta) je gospod funkcionalno upadel. Zadnjega zastavljenega cilja nam žal ni uspelo izpolnitiv celoti. Toda kljub neizpolnjenemu zadnjemu cilju smo pri gospodu veliko dosegli. Oba z ženo sta bila zelo zadovoljna z obravnavami in funkcionalnim napredkom. Če ne bi bilo časovnih omejitev zaradi zaključevanja projekta, smo prepričani, da bi lahko dosegli še mnogo več. Smo pa izobraževali svojce in socialne oskrbovalce, da nadaljujejo s priučenimi dejavnostmi, ki smo jih naučili v procesu fizioterapevtskih obravnav.

Omembe vreden pogosto nastopajoč in nevaren problem, ki tudi lahko privede do nezmožnosti na vseh ravneh človekovega delovanja, so padci pri starostnikih.Ti pri njih izzovejo hud strah pred ponovnim padcem, zato so poškodovanivelikokrat ovirani pri številnih dejavnostih, posledično pa se poslabša njihova kakovost življenja. Pogosto jih spremljajo zapleti pri operacijah inzdravljenju, rehabilitacija pa je zahtevnejša in dolgotrajnejša kot pri mlajši populaciji. Po naših podatkih je bilo zabeleženih 17 % takih primerov. Največkrat so bolniki kot vzroke za padec navajali vrtoglavice, motnje ravnotežja, »klecanja« kolena zaradi šibkosti mišic, prehitrega in nepravilnega rokovanja s pripomočki za hojo, arhitekturnih stanovanjskih ovir: spotikanje ob preproge, pragove, stopnice in drugo. Pri teh bolnikih sta se zgodnja aktivna vadba za povrnitev/izboljšanje gibljivosti in mišične moči ter funkcijska vadba za vzpostavitev hoje s pravilno rabo pripomočkov/brez izkazali za ključni pri čim boljšem in hitrejšem okrevanju.

Eden od mnogih primerov iz travmatologije je bil primer naše 78-letne uporabnice. Gospa je aprila 2016 padla v stanovanju, utrpela nekaj površinskih poškodb glave, intertrohanterni zlom kolka ter nekaj udarcev v kolena in rame. Gospo so takoj sprejeli v bolnišnico, operirali kolk in oskrbeli rane. Po hospitalizaciji so jo premestili v Dolenjske toplice na 14-dnevni program zdravljenja. Gospa je bila pri našem obisku (junija) premična s pomočjo hojice in bergel na kratke razdalje. Čutila je hude bolečine v predelu kolena in kolka (VAS oceni s 7). Hoja je bila nestabilna, ravnotežje pa je bilo okrnjeno. Gospa si je predvsem želela zmanjšati bolečine in okrepiti mišično moč spodnjih udov. Ker je bila pred poškodbo zelo aktivna (redno je hodila na Šmarno goro in Ljubljanski grad), smo zastavili cilj: vzpon na Ljubljanski grad. Prioritetno smo usmerili terapijo v zmanjšanje bolečine. Z izobraževanjem gospe in izposojo aparata TENS na dom smo zmanjšali bolečino v nekaj dneh (VAS 5), tako da smo začeli s postopki kinezioterapije: z aktivnimi vajami za izboljšanje gibljivosti in moči mišic. Vključili smo tudi funkcijsko vadbo, učenje recipročne hoje z dvema berglama ter specifično vadbo za izboljšanje ravnotežja in koordinacije. V nekaj tednih, ko smo osvojili 2-taktno hojo in vaje, smo začeli s treningi hoje po terenu. Začeli smo s treningi hoje po ravnem, nato napredovali s treningi hoje navkreber. Postopno smo daljšali razdaljo, gospa se je vsakič manj opirala na bergle. Proti koncu obravnav se nam je uspelo povzpeti na vrh Ljubljanskega gradu s pomočjo dveh bergel. Cilj smo dosegli in ga stopnjevali še do te mere, da je na koncu pri hoji gospa uporabljala samo še pohodni palici, predvsem zaradi varnosti. Gospa je funkcionalno lepo napredovala (izboljšala gibljivost, mišično moč, ravnotežje in hojo), se znebila strahu pred padcem ter tako samostojno začela hoditi na Ljubljanski grad s pohodnima palicama. Spet lahko trdimo, da smo bili zelo uspešni tudi pri stanjih travmatološkega izvora, potem ko je uporabnica že opravila rehabilitacijo v zdravilišču in bila odpuščena domov, brez dosežka njej zadovoljivega funkcionalnega stanja.

Prej opisana primera sta le ena od mnogih učinkovitih obravnav v projektu A-Qu-A. Pri večini primerov smo opazili napredek in izboljšali njihovo kakovost življenja, pomagali svojcem, jih vsaj kratkoročno razbremenili ali pa jim svetovali in dali napotke za nadaljnjo obravnavo. Pri nekaterih primerih nismo opazili napredka, saj smo bili s pogostnostjo obiskov omejeni zaradi velikih potreb po fizioterapiji in s tem dolgih čakalnih dob, premalo fizioterapevtov pa tudi zaključevanja projekta. Zavedali smo se, da bi nekateri potrebovali še več obravnav, vendar smo kljub temu poskušali pri vsakem obisku kar najbolj pomagati našim uporabnikom.

Sklep

Zaradi čedalje večjega in naraščajočega števila starostnikov ter s tem večje zasedenosti domov starejših občanov kot tudi zmanjšanih finančnih zmožnostih je zelo pomembna celostna obravnava starejših in kronično bolnih ljudi v njihovem domačem okolju. Z našim projektom A-Qu-A smo dokazali, da so potrebe po fizioterapiji na domu zelo velike. Večina uporabnikov nima pomoči svojcev, večini so obiski fizioterapije v ambulantah prenaporni ali težko dostopni glede na njihovo zdravstveno stanje. Nekateri so na srečo deležni pomoči od svojcev, vendar ti nimajo znanja o boleznih in se ne znajo soočati s problemi ter potrebujejo svetovanje in smernice pri rehabilitaciji bližnjega. Žalostno je, ker v Sloveniji ni urejenega sistema obiskov fizioterapevta na domu v okviru javnega zdravstva in morajo uporabniki za storitve drago plačati. Tako smo na terenu velikokrat priča »katastrofalnim« razmeram, v katerih živijo ljudje zaradi neznanja in nestrokovnega oziroma napačnega obravnavanja obolenj. Pomembno je poudariti tudi, da velikokrat ljudje poskušajo poiskati rešitve v tem, da poiščejo pomoč na spletnih straneh in z iskanjem cenejših obravnav pogosto najamejo nekoga, ki jim »pomaga«. Ta nekdo se velikokrat predstavi kot fizioterapevt, vendar v resnici ni strokovno usposobljen za ta poklic. S tovrstnimi »deli na črno« smo se večkrat srečali na terenu.

Z obravnavami na domovih smo mnogim uporabnikom pomagali ter izboljšali kakovost življenja uporabnikov in svojcev, kot to prikazujejo naši primeri dobrih praks pa tudi študije drugih avtorjev (4, 5, 6, 7). Terapije na domovih pa so pozitivno vplivale tudi na nas, izvajalce. Z doseganjem ciljev smo dobili potrditev, da delo opravljamo uspešno in profesionalno, hkrati pa večjo motivacijo za še boljše in kakovostnejše opravljanje dela. Vsi naši uporabniki so bili enako obravnavani, individualno smo prilagajali terapije njihovim potrebam in željam ter pogostnost terapij. V primerih, ko nismo zmogli samostojno izvesti obravnave, ali pa so se pojavili drugi problemi (na primer arhitekturne ovire), so nam z veseljem priskočili na pomoč naši partnerji iz projekta A-Qu-A, sodelavci in drugi. Medsebojno smo veliko sodelovali, se posvetovali/povezovali in pomagali drug drugemu ter tako obvladovali in reševali težave.

Menimo, da smo z našim projektnim delom šele začeli odkrivati dejanske potrebe na terenu, saj zaradi konca projekta večina ne bo deležna naše pomoči. To je zelo obremenjujoča misel, in menimo, da bi bilo treba nujno reorganizirati sistem javnega zdravstva, da bi imeli vsi možnost do celostne obravnave na primarni ravni. Tako bi se zmanjšali stroški v zdravstvu in čakalne dobe v ambulantah, povečalo število postelj v bolnišnicah, hkrati pa bi bilo življenje starostnikov lažje, brezskrbno, varnejše in prijetnejše v domačem okolju.

Literatura

• WorldConfederationforPhysicalTherapy (2011). PolicyStatement: Descriptionofphysicaltherapy. London, UK: WCPT. Dostopno na: http://www.wcpt.org/sites/wcpt.org/files/files/PS_Description_PT_Sept2011_FORMATTED_edit2013.pdf (17. 9. 2016)
• Društvo fizioterapevtov Slovenije. Razširjen strokovni kolegij za fizioterapijo (2012). Opis poklica fizioterapevt. Dostopno na: http://www.dfs.si/mojprostor/novica/Opis%20poklica%20fizioterapevt%20RSK%202012.pdf
• Kancilija, A., Divjak, M. (2009). Potreba po organizaciji fizioterapije na domu (občina Kranj). Diplomsko delo. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta. Dostopno na: http://www.trepetlika.si/upload/File/Dokumenti/Potreba_po_organizaciji_fizioterapije_na_domu_Kancilija.pdf (18. 9. 2016)
• Lackie, R., Bisset, L. (2012). Thepowerof home rehabilitation: a singlecasestudy. InternationalJournalofTherapyandRehabilitation, vol.19 issue 12, p697.
• Mayo, N. E., Wood-Dauphinee, S.,Côté, R., Gayton, D., Carlton, J., Buttery, J., Tamblyn, R. (2000). There’s No Place Like Home. An EvaluationofEarlySupportedDischargefor Stroke. Stroke, 31 (5): 1016–23.
• Anderson, C.,Rubenach, S.,Mhurchu, C. N.,Clark, M.,Spencer, C.,Winsor, A. (2000). Home or hospital for stroke rehabilitation? Resultsof a randomizedcontrolledtrial. I: healthoutcomes at 6 months.Stroke, 31 (5): 1024–31.
• Langhorne, P., Holmqvist, L. W. (2007). Earlysupporteddischargeafter stroke. J Rehabil Med., 39 (2): 103–8.