Select Page

Strokovni članki

FIZIOTERAPEVTSKA OBRAVNAVA NA DOMU (POROČILO O PRIMERU)

MOJCA DIVJAK 

Povzetek

Uvod: Poleg fizioterapije v osnovnem zdravstvenem varstvu je fizioterapija na domu bistvenega pomena za starejšo populacijo. Vloga fizioterapevta pri obravnavi varovanca na domu je pomembna, saj sestavlja del interdisciplinarnega zdravstvenega tima, ki skrbi za varovanca na domu. Namen: Prikazati fizioterapevtsko obravnavo varovanke na domu z degenerativnimi spremembami sklepov. Opis primera: Varovanka je bila stara 88 let. Imela je težave na več telesnih ravneh (degenerativne spremembe sklepov, hrbtenice, kolka in kolen), ki so ji povzročale vsakodnevne bolečine ter omejitve pri dnevnih dejavnostih. Rezultati: Po treh mesecih oziroma 25-ih fizioterapevtskih obravnavah na domu se je povečala motivacija varovanke ter izboljšali gibljivost, mišična zmogljivost, telesna drža in hoja. Sklep: Učinki fizioterapevtskih obravnav na domu so bili pozitivni, zato bi bilo nadaljevanje fizioterapije na domu za varovanko ključnega pomena.

Ključne besede: staranje, telesna dejavnost, fizioterapija.

Uvod

Fizioterapija na domu je oblika interdisciplinarnega pristopa k zdravljenju in rehabilitaciji bolnika oziroma varovanca, kjer med seboj sodeluje več zdravstvenih profilov. Fizioterapija na domu je namenjena vsem tistim, ki zaradi bolezni, poškodbe ali funkcionalne prizadetosti ne morejo v zdravstveni dom, ne glede na starostno skupino. Še posebej pa je namenjena bolnikom starostnikom, ki so posebna ogrožena skupina uporabnikov zdravstvenih storitev. Ta skupina je zaradi podaljšanja življenjske dobe vse številčnejša, zaradi polimorbidnosti in kroničnega poteka bolezni pa tudi funkcionalno najbolj prizadeta. V Sloveniji 95 % populacije, stare nad 65 let, biva v domačem okolju, njihova želja pa je, da bi svojo starost čim dlje preživeli v domačem okolju, kljub upadanju posameznih funkcij in spretnosti, ker tako ohranjajo lastno avtonomijo in dostojanstvo (Loe 2010; Galof, 2014).

Čeprav lahko nekateri omejijo definicijo domače oskrbe na kratkoročno oskrbo, imajo te omejitve izvor v času, ko je bila domača oskrba nadomestek akutne oskrbe. Domača zdravstvena oskrba se danes šteje za nadaljevanje oskrbe (oziroma kot neko prehodno obdobje na poti k okrevanju), ki zagotovi veliko priložnosti za izboljšanje funkcionalnih sposobnosti. Vsi fizioterapevti bi morali bolnike spodbujati pri ponovni vključitvi v zunanje okolje in nadaljnjem izvajanju vaj. Izzivi v domači zdravstveni oskrbi predstavljajo priložnosti za fizioterapevte, da demonstrirajo svoje znanje o sprejemanju odločitev, medtem ko vadijo v enem od najbolj funkcionalnih okolij za bolnika (Fordyce in Gold, 2012).

Temeljne vloge fizioterapevtov, specializiranih za obravnavo na domu, so spodbujati neodvisnost pri opravljanju bistvenih dejavnosti vsakdanjega življenja in ponovno vključitev bolnika v skupnost ter zmanjšati tveganje za ponavljajoče se akutne hospitalizacije. Bolnikovo domače okolje terapevtu ponuja bogat izbor priložnosti za vpogled v funkcionalne sposobnosti bolnika, zlasti izvajanje bistvenih dejavnosti vsakdanjega življenja (Fordyce in Gold, 2012).

Bolniki doživljajo prihod terapevta v njihovo domače okolje kot pomemben dejavnik pri svojem okrevanju. Pri fizioterapiji na domu prevzamejo aktivnejšo vlogo pri načrtovanju terapije in bolj izrazijo svoje cilje z željo po večji neodvisnosti v vsakdanjem življenju (Gjelsvik in sod., 2014; Ytterberg in sod., 2010). Ne smemo tudi pozabiti, da so s fizioterapijo na domu veliko bolj obremenjeni svojci bolnika, saj jih aktivno vključimo v fizioterapevtski proces. Svojci lahko bolniku omogočajo vadbo tudi brez fizioterapevta in s tem povečajo učinke terapije, vendar so pri tem pomembni nadzor, strokovna pomoč in podpora fizioterapevta (Wang in sod., 2015).

Opis primera

Zgodovina primera

88-letna gospa je bila udeležena trimesečne fizioterapevtske obravnave na domu. Pred 25 leti je utrpela lažjo možgansko kap. Po pregledu medicinske dokumentacije je bilo ugotovljeno, da se zdravi zaradi povišanega krvnega tlaka ter degenerativnih sprememb v spodnjih udih in hrbtenici. Varovanka je opravljala delo v farmacevtskem laboratoriju, zdaj je že 25 let v pokoju. Nima družine in živi sama v majhnem stanovanju v stanovanjskem bloku. Zaradi slabšega zdravstvenega stanja ni odšla iz stanovanja že tri leta, razen na zdravniške preglede. Dokler je imela še vozniško dovoljenje, se je rada vozila z avtomobilom, ki je zdaj parkiran v garaži. Gospa je skoraj neaktivna, večino časa sedi v fotelju in gleda televizijo. Medtem je pridobila 30 kilogramov telesne teže, kar pa ji je zmanjšalo samopodobo. Osnovne dnevne dejavnosti, kot so osebna higiena, hranjenje in uporaba stranišča, lahko opravlja sama. Trikrat na teden jo obišče znanka in vsako jutro negovalka. Varovanka je dobila možnost bivanja v domu za ostarele, vendar se za to izbiro ni odločila.

Ocenjevalni protokol primera

Meritve smo izvedli dvakrat, prvi dan fizioterapije in zadnji dan po koncu fizioterapije. Po koncu fizioterapije smo izvedli le tiste meritve, ki so bile povezane s kratkoročnimi cilji, zastavljenimi na podlagi prvih meritev. Orientacijsko smo izmerili mišično moč in gibljivost v sklepih (Jakovljević in Hlebš, 2011a, b), ocenili držo v stoječem položaju (Kacin, 2010) in hojo (Puh, 2010) ter zmogljivost prijema z dinamometrom. Za oceno bolečine smo želeli uporabiti lestvico VAL (Jakovljević, 2010), vendar se za to nismo odločili, saj je varovanka poročala o hudih bolečinah na različnih delih telesa, med opravljanjem vaj in dnevnih dejavnosti pa smo opazili, da je omejitev psihološke narave in da je vprašljivo, ali je bolečina res tako močna oziroma sploh prisotna.

Gospa je izpolnila tudi vprašalnik EQ-5D o kakovosti življenja.

Rezultati in razprava

Na podlagi meritev in opazovanja smo izpostavili problem – zmanjšana motivacija, nedejavnost, bolečina in zmanjšana gibljivost spodnjih udov.

Vzrok bolečine je najverjetneje v telesni nedejavnosti ter degenerativnih spremembah kolčnih in kolenskih sklepov, kar je potrdila tudi medicinska dokumentacija. Bolečino je navajala skoraj vsak dan, vendar se je intenziteta spreminjala, v trenutkih, ko je bila najmočnejša, ji je oteževala vsakodnevna osnovna opravila. Sluga (2001) navaja, da degenerativna obolenja vplivajo na zmanjšanje gibljivosti, ki jo spremlja bolečina. Kljub temu je za starostnikovo neodvisnost izrednega pomena telesna dejavnost (Sluga, 2001). Program fizioterapije je bil sestavljen tako, da so vajam za ohranjanje gibljivosti sledile vaje za ohranjanje mišične moči ter vaje za izboljšanje stoje in hoje. Veliko telesnih sprememb v starosti je povezanih s sedečim oziroma neaktivnim slogom življenja, zato lahko redna telesna dejavnost izboljša oziroma zmanjša negativne posledice staranja. Starostniki so družbena skupina, ki je najpogosteje povezana z boleznimi, ki jih je mogoče omiliti ali preprečiti z vadbo (Sluga, 2001).

Vaje za gibljivost je varovanka izvajala s težo lastnega telesa s poudarkom na končnih obsegih gibov. Gibljivost ohranjamo tudi s sprostilnimi vajami, saj so sproščene mišice veliko bolj elastične ter se lepše in lažje raztezajo (Sila, 2001). Primerna stopnja gibljivosti starejšim omogoča splošno dobro počutje, zmanjšanje psihične napetosti in zadovoljivo sposobnost za delo. Z nedejavnostjo se gibljivost manjša, še posebej pri starejših lahko velikost amplitude pade pod raven, ki je nujna za izvajanje vsakodnevnih opravil. Gibljivost je pomemben dejavnik pri hoji in dobri telesni drži, pomemben pa je tudi pri realizaciji drugih motoričnih sposobnosti (Sluga 2001).

Deveti dan fizioterapevtske obravnave je bila varovanka pripravljena za hojo po hodniku bloka in je s pomočjo hodulje prehodila 40 metrov. Hoja je bila tritaktna, počasna in previdna, koraki pa so bili precej enakomerni. Proti koncu hoje je bila varovanka močno zadihana, vendar vesela in zadovoljna s prehojeno razdaljo. Naslednje dni se je razdalja hoje po hodniku daljšala tako, da je zadnje dni fizioterapevtske obravnave prehodila že 100 metrov ter 30 metrov brez hodulje in pomoči. Hoja je najboljša in najmanj tvegana telesna dejavnost za krepitev srčno-žilnega sistema (Sluga, 2001); s tem pa je bil naš kratkoročni cilj dosežen.

Nekaj dni po tem je skupaj s prijateljico odšla do garaže pod stanovanjskim blokom do svojega avtomobila, ki ga ni videla že tri leta, ga prižgala in se celo zapeljala po dvorišču. Na poti do garaže je prehodila 14 stopnic, kar v vseh treh letih ni bila zmožna. Posledično temu dogodku in napredku je po treh letih registrirala avtomobil.

Močna motivacija in volja sta pomembna psihološka vidika pri fizioterapevtski obravnavi kot tudi v vsakdanjem življenju, pomanjkanje motivacije in volje, še posebej pri precej fizično zmogljivi osebi, kot je bila naša varovanka, združeno z nedejavnostjo, lahko poslabša splošno počutje in zdravstveno stanje (Prevc, 2007). Varovanci, vključeni v program fizioterapije na domu, so bolj iniciativni, bolj izrazijo svoje želje in aktivnejše sodelujejo pri procesu fizioterapije (Van Koch in sod.,1998; Holmqvist in sod., 2002; Fordyce in Gold, 2012).

Sklep

Varovanka je bila vključena v projekt Aktivno in kvalitetno staranje v domačem okolju (A-Qu-A) s programom izvajanja fizioterapije na domu. Program fizioterapije je bil usmerjen v izboljšanje in ohranjanje mišične moči in gibljivosti, pa tudi izboljšanje hoje ter splošnega počutja.

Ugotovili smo, da je na koncu fizioterapevtskih obravnav prišlo do izboljšanja telesne drže in gibljivosti, predvsem pa se je izboljšanje pokazalo pri hoji. Varovanka je bila za fizioterapevtsko obravnavo zelo motivirana, zato bi bilo smiselno nadaljevati s fizioterapijo na domu.

Literatura:

  • Fordyce CE, Gold C (2012). Home health physical therapy. In: Guccione AA, Wong RA, Avers D. Geriatric physical therapy. 3rd ed. St. Louis: Elsevier, 457–81.
  • Galof B, Matjaž A, Ozvatič K, Zadravec L (2014). Domače bivalno okolje pri starejših. V: Posvetovanje Zrela leta slovenske delovne terapije: zbornik prispevkov z recenzijo, 28. maj; Ljubljana: Zdravstvena fakulteta, 141–50.
  • Gjelsvik BEB, Hofstad H, Smedal T et al. (2014). Balance and walking after three different models of stroke rehabilitation: early supported discharge in a day unit or at home, and traditional treatment (control). BMJ Open (4): 1–11.
  • Jakovljević M in Hlebš S (2011a). Meritve gibljivosti sklepov, obsegov in dolžin udov. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta: 47, 72, 73.
  • Jakovljević M in Hlebš S (2011b). Manualno testiranje mišic. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta: 132–6.
  • Jakovljević M (2010). Ocenjevalne metode v fizioterapiji. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta: 5–10.
  • Kacin A (2010). Klinična ocena drže telesa v stoječem položaju. V: Jakovljević M., ur. Ocenjevalne metode v fizioterapiji. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta: 24–41.
  • Loe M (2010). Doing it my way: Old women, technology and wellbeing. Sociol Health Ill. 32 (2), 319–34.
  • Prevc P (2007). Vadba za starejše osebe z zmanjšano mobilnostjo. V: Telesne sposobnosti starostnikov z različno izkušnjo padca ter vpliv vadbe za zmanjšanje padcev. Ljubljana: Fakulteta za šport: 88–9.
  • Puh U (2010). Analiza hoje. Jakovljević M., ur. Ocenjevalne metode v fizioterapiji. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta: 42–58.
  • Sila B (2001). Vpliv gibalne in športne aktivnosti na posamezne motorične in funkcionalne sposobnosti. Ljubljana: Inštitut za šport Fakultete za šport: 48–64.
  • Sluga B (2001). Biološki in zdravstveni vidik športnorekreativnega udejstvovanja starejših ljudi. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport.
  • Von Koch L, Wottrich AW, Holmqvist LW, (1998). Rehabilitation in the home versus the hospital: the importance of context. Disabil Rehabil 20: 367–72.
  • Wang TC, Tsai AC; Wang JY, Lin YT, Lin KL, Chen JJ et al. (2015). Caregiver-mediated intervention can improve physical functional recovery of patients with chronic stroke: a randomized controlled trial. Neurorehabil Neural Repair 29 (1): 3–12.
  • Ytterberg C, Thorsén AM, Liljedahl M, Holmqvist LW, von Koch L (2010). Changes in perceived health between one and five years after stroke: a randomized controlled trial of early supported discharge with continued rehabilitation at home versus conventional rehabilitation. J Neurol Sci 294: 86–8.
Ta spletna stran je nastala s finančno podporo Norveškega finančnega mehanizma. Za vsebino te spletne strani je odgovoren izključno Zavod za oskrbo na domu Ljubljana in zanj v nobenem primeru ne velja, da odraža stališča Nosilca Programa norveškega finančnega mehanizma.