Povzetek

V študiji je predstavljen pregled delovnoterapevtskih intervencij 24 starostnikov v domačem okolju s težavami pri izvajanju dnevnih dejavnosti. Za ocenjevanje je bil uporabljen standardizirani polstrukturiran intervju COPM (angl. Canadian Occupational Performance Measure), za kakovost izvedbe dejavnosti pa analiza dejavnosti po spretnostih. Rezultati so pokazali statistično pomemben napredek med začetno in končno oceno izvedbe dejavnosti pri testu COPM. Rezultati kažejo smiselnost obravnave na domu starostnika. Vendar bi bilo za uvedbo obravnave na domu v Sloveniji najprej treba urediti zakonsko podlago. Zakon o dolgotrajni oskrbi bi prinesel širjenje področja dela tudi delovnim terapevtom. V prihodnje priporočamo študijo, s katero bi primerjali učinkovitost delovnoterapevtske obravnave v bolnišnicah, drugih institucijah in na starostnikovem domu.

Ključne besede: starost, domače okolje, delovna terapija, rehabilitacija, adaptacija.

Uvod

Dom deluje na starostnike pozitivno ter jim daje občutke varnosti, zasebnosti in sprostitve (Green et al., 2005; Galof et al., 2014). Domače okolje ima v življenju starostnika osrednji pomen (Dahlin-Ivanoff et al., 2007; de Jonge et al., 2011), ker nudi največjo možno stopnjo samostojnosti, delovanja in udobja (Ebersole et al., 2005). Haak et al. (2007) so v raziskavi ugotovili, da starostniki visoko cenijo svojo samostojnost pri vsakodnevnih dejavnostih. Participacija starostnikov v njim pomembnih okupacijah/dejavnostih vodi v večje življenjsko zadovoljstvo (Johannesen et al., 2004; de Jonge et al., 2011) ter ohranja človeško dostojanstvo in spoštovanje (Du Toit et al., 2014). Samostojnost v dnevnih dejavnostih, participacija v pomembnih okupacijah/dejavnostih in zadovoljstvo z življenjem jim, kot navajajo Borg et al. (2008), zvišujejo kakovost življenja. Robison in Moen (2000) v študiji ugotavlja, da več kot polovica upokojencev pričakuje, da se nikoli ne bo preselila s svojega doma. Vendar je želja vzdrževanja neodvisnega bivanja v lastnem domu pogosto nezdružljiva z resničnostjo. Pomoč na domu (oskrba na domu) je tako ključni element za podporo starostnikov v domačem okolju (Robison in Moen, 2000). Kerbler (2011) navaja, da sedanji sistemi skrbi za starostnike temeljijo predvsem na institucionalnih oblikah pomoči, medtem ko raziskave kažejo, da si starostniki želijo čim dlje ostati v svojem domu in ohraniti samostojnost. Institucionalizacijo doživljajo kot zelo travmatično in imajo do nje odklonilen odnos. Hkrati si želijo ostati neodvisni in ne obremenjevati svoje družine (Ebersole et al., 2005). Po podatkih raziskave Ramovš in sod. (2012) je potrebovalo različne oblike pomoči s strani družinske in formalne oskrbe približno 19 % starostnikov, starih 65 let in več, med starejšimi od 80 let pa kar 43,4 %. Zaradi tega se pojavljajo povečanje izdatkov v zdravstvu, vse večja obremenitev za skrbnike, nezadostna in neučinkovita nega in podobno. Kljub vsemu pa starostniki raje ostajajo v domačem okolju (Bayer et al., 2000).

Kompetenca delovnega terapevta je delo z ljudmi, ki vključuje povečanje njihovih sposobnosti, spretnosti gibanja in procesiranja za sodelovanje v okupacijah, ki jih želijo opravljati, morajo ali pa je to od njih pričakovano. Lahko tudi prilagaja okupacije ali okolje, da bolje podpirajo njihovo participacijo (WFOT, 2012). Z vidika delovne terapije je pomembno vedeti, kako starostniki kljub omejitvam in boleznim delujejo v svojem vsakdanjiku (Larsson et al., 2009), kako izvajajo okupacije in kako so te vključene v različne situacije vsakodnevnega življenja (Tomšič in Lebar, 2006).

Namen študije je bil oceniti in predstaviti učinkovitost delovnoterapevtske intervencije pri populaciji starostnikov v domačem okolju. Izhajali smo iz trditve, da je delovnoterapevtska intervencija v domačem okolju učinkovita, saj ima domače okolje osrednji pomen za starostnike.

Metode

Preiskovanci so bili uporabniki Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana (v nadaljevanju ZOD), vključeni v projekt Aktivno in kvalitetno staranje v domačem okolju (A-Qu-A), ki ga je sofinanciral Norveški finančni mehanizem 2009-2014. Potekal je na območju Mestne občine Ljubljana med majem 2015 in aprilom 2016. Kriteriji vključitve preiskovancev v raziskavo so bili:

(1) prejemniki storitev ZOD,

(2) živijo v domačem okolju na območju Ljubljane,

(3) prostovoljna privolitev k sodelovanju.

V raziskavi je sodelovalo 24 preiskovancev s težavami v izvajanju vsakodnevnih dejavnosti. Od tega je bilo 18 žensk in 6 moških; najstarejša ženska s 93 leti in najmlajša s 57 leti; najstarejši moški s 87 leti in najmlajši z 69 leti. V tabeli 1 so preiskovanci številčno predstavljeni glede na njihove diagnoze, izračunana pa je tudi povprečna starost preiskovancev posameznih kategorij. Če je bilo pri preiskovancu ugotovljenih več vrst bolezni, smo pri statistični obdelavi upoštevali tisto, ki preiskovanca pri izvajanju vsakodnevnih dejavnosti najbolj ovira. 17 preiskovancev je od ZOD prejemalo pomoč pri osebni negi (kopanje, oblačenje, jutranja nega), dva sodelujoča sta občasno prejemala fizioterapijo, drugi pa samo občasne obiske socialnih oskrbovalk ali patronažnih sester za hišna opravila, preverjanje zdravstvenega stanja in druge oblike pomoči. Eden od preiskovancev je po lastni volji predčasno končal obravnavo in izstopil iz raziskave.

Tabela 1: Podatki preiskovancev

————————————————————————————————–

Potek obravnave

Za raziskavo smo uporabili metodo delovnoterapevtske intervencije na domu, ki smo jo izvajali študenti 3. letnika delovne terapije pod mentorstvom dveh predavateljic. Med intervencijo so pri nekaterih preiskovancih občasno sodelovali še študenti fizioterapije in zdravstvene nege. Vse storitve so uporabniki prejemali brezplačno. Delovnoterapevtske intervencije so potekale trikrat na teden v časovnem obdobju devetih tednov. Posamezna intervencija je trajala od 45 do 90 minut, odvisno od zmožnosti preiskovanca. V raziskavi so preiskovanci sodelovali pri terapevtskem procesu in oblikovanju ciljev intervencije. Izjema so bili le preiskovanci s težavami na kognitivnem ali komunikacijskem področju, pri katerih smo cilje intervencije uskladili s pomočjo svojcev ali opazovanja. V povprečju je bilo pri vsakem od preiskovancev izvedenih 25 delovnoterapevtskih intervencij. Za ocenjevanje je bil pri 15-ih preiskovancih uporabljen standardizirani polstrukturiran intervju Ocena izvedbe okupacije – COPM (angl. Canadian Occupational Performance Measure) (Law et al., 2005), ki ima desetstopenjsko lestvico (1–10). Oseba sama oceni izvedbo in zadovoljstvo največ petih njej prednostnih dejavnosti s področja skrbi zase, dela in prostega časa. Za oceno kakovosti izvedbe dejavnosti je bila pri 21-ih preiskovancih uporabljena analiza dejavnosti po spretnostih (AOTA, 2013), s katero smo ugotovili, kakšna je kakovost izvedbe dejavnosti z vidika motoričnih in procesnih spretnosti, ki jih posamezna dejavnost zahteva za izvedbo. Ocenjevali smo učinkovitost, varnost in samostojnost, medtem ko preiskovanec v resnici opravlja izbrano, poznano in pomembno ožjo ali širšo dnevno dejavnost (na primer: umivanje rok, oblačenje majice, kuhanje kave, postiljanje). Po opazovanju dejavnosti smo spretnosti izvedbe ocenili z lestvico od 0 do 4. Ocena 0 je pomenila, da preiskovanec nima težav, ocena 1, da ima majhne težave, ocena 2, da ima srednje težave, ocena 3, da ima velike težave, in ocena 4, da tega ni zmožen izvesti oziroma nima te spretnosti. S tako analizo dejavnosti po spretnostih ocenjujemo motorične in procesne spretnosti med izvajanjem določene dejavnosti. Dejavnost je namreč proces korak za korakom in vključuje veliko sekvenc, ki so ključnega pomena. Analiza omogoča razčlenitev dejavnosti na preproste komponente (Turner et al., 1992).

Pri preiskovancih s kognitivnimi težavami (demenco) in motnjo govora smo uporabili kratek preizkus spoznavnih sposobnosti (KPSS), prirejen za slovensko okolje iz Mini-mental state examination (MMSE) (Folstein et al., 1975). Uporabili smo še druge teste glede na potrebe preiskovanca.

Za lažjo obdelavo podatkov smo preiskovance razdelili po kategorijah glede na njihove bolezni: 1 – nevrološka bolezen, 2 – mišično-skeletna bolezen, 3 – demenca in 4 – starostne spremembe.

Rezultati

Graf 1 prikazuje aritmetične sredine začetnih in končnih ocen izvedbe in zadovoljstva dejavnosti, ki smo jih pridobili z ocenjevalnim instrumentom COPM. Iz grafa je razvidno, da so uporabniki v vseh treh kategorijah (nevrološka bolezen, mišično-skeletna bolezen, starostne spremembe) dosegli napredek pri izvedbi dejavnosti (modra puščica) in zadovoljstvu z izvedbo dejavnosti (rdeča puščica).

Graf 2 prikazuje aritmetične sredine tako motoričnih kot procesnih spretnosti pri izvedbi dnevnih dejavnosti, kjer puščice nakazujejo, da se je zmanjšalo število tako motoričnih kot procesnih spretnosti, pri katerih je v primerjavi s prvim (začetnim) ocenjevanjem prišlo do odstopanj v primerjavi s spretnostmi, potrebnimi za normalno izvedbo dejavnosti.

Graf 1: Rezultati ocenjevanja aritmetičnih sredin COPM pred in po izvedbi intervencije glede na dodelitev skupine glede na fizično stanje uporabnikov.

Graf 2: Rezultati ocenjevanja aritmetičnih sredin motoričnih in procesnih spretnosti pri analizi dejavnosti pred in po izvedbi intervencije glede na dodelitev skupine glede na fizično stanje uporabnikov.

Razprava in sklep

Raziskava je dokazala učinkovitost delovnoterapevtske obravnave starostnikov v njihovem domačem okolju. Po devettedenski delovnoterapevtski intervenciji na domu preiskovancev se je njihova kakovost izvedbe dejavnosti izboljšala tako pri motoričnih kot procesnih spretnostih. Rexe et al. (2013) ugotavljajo, da je delovnoterapevtska intervencija stroškovno učinkovita pri preprečevanju poškodb (padcev) in zdravljenju na področju mišično-skeletnih bolezni, možganske kapi, rehabilitacije in domače oskrbe. López-Liria et al. (2015) so ugotovili, da je učinkovitost bolnišnične rehabilitacije po popolni operaciji kolena primerljiva z učinkovitostjo rehabilitacije na domu.

Pomemben kazalnik obravnave, usmerjene na uporabnika, je tudi ocenjevanje s testom COPM, pri katerem osebe same ocenijo svojo izvedbo dejavnosti in zadovoljstvo z izvedbo. Nekatere študije (Fisher et al., 2007) so dokazale, da so uporabniki, ki so si sami zastavili cilje, veliko bolj motivirani za sodelovanje v obravnavi in za dosego teh. Ocena, ki izhaja z uporabnikovega stališča, je lahko namreč drugačna od stališča terapevta. Delovnoterapevtska intervencija je poleg rehabilitacijskega pristopa vključevala tudi adaptacijski pristop – prilagoditve okolja in dejavnosti, s katerimi smo vplivali tako na izboljšanje spretnosti uporabnika kot tudi na izvedbo in zadovoljstvo. Poleg psihofizičnih sprememb v starosti so razlogi za slabo gibljivost starostnikov v domačem okolju tudi zunanji dejavniki: fizične ovire v stanovanju ter pomanjkanje ustreznih informacij iz okolja in finančnih sredstev. Posledica vsega naštetega je odvisnost starostnikov od pomoči svojcev. Prilagoditev tako ožjega kot širšega domačega okolja je zato potrebna, saj izboljša kakovost življenja (Galof in sod., 2014). Za starostnike s slabšim zdravstvenim stanjem (omejena mobilnost) je še najpomembnejša notranja ureditev doma, saj takrat zunanja okolica zanje postopoma izginja. Pomembno je, da starostniki v svojem domu čim dlje ohranjajo samostojnost pri izvajanju domačih okupacij (Green et al., 2005). Preiskovanci v naši raziskavi so sodelovali pri izboru dejavnosti, kar je vplivalo na njihovo motiviranost za sodelovanje in napredek. Na podlagi ugotovitev bi lahko raziskava služila kot pilotna študija za načrtovanje ureditve dolgotrajne oskrbe v Sloveniji.

Literatura:

• AOTA (2013). Occupational therapy practise framework: domain and process. 3rd ed.
• Bayer A, Harper L, Greenwald M (2000). Fixing to stay: A national survey of housing and home modification issues. American Association of Retired Persons. http://assets.aarp.org/rgcenter/il/home_mod.pdf.
• Borg C, Fagerström C, Balducci C et al. (2008). Life satisfaction in 6 european countries: the relationship to health, self-esteem, and social and financial resources among people (aged 65–89) with reduced functional capacity. Geriat Nurs 29 (1): 48–57.
• Dahlin-Ivanoff S, Haak M, Fänge A, Iwarsson S (2007). The multiple meaning of home as experienced by very old Swedish people. Scandinavian Journal of occupational therapy 14 (1): 25–32.
• De Jonge D M, Jones A, Phillips R, Chung M (2011). Understanding the Essence of Home: Older People’s Experience of Home in Australia. Occup Ther Int 18: 39–47.
• Du Toit SHJ, Böning W, Rauch van der Merwe T (2014). Dignity and respect: facilitating meaningful occupation for SeSotho elders. Scand J Occup Ther 21 (1): 125–35.
• Ebersole P, Hess P, Touhy T, Jett K (2005). Gerontological nursing & healthy aging. 2nd ed. St. Louis: Elsevier Mosby.
• Findeisen D (2013). Posebna narava izobraževanja starejših, izvor in razvoj konceptov ter prakse v evropskem prostoru. V: Krajnc A, Findeisen D, Ličen N, Ivanuš Grmek M, Kunaver J, ur. Posebnosti izobraževanja starejših. 2. izd. Ljubljana: Univerza za tretje življenjsko obdobje, 33–43.
• Fisher AG, Atler K, Potts A (2007). Effectiveness of occupational therapy with frail community living older adults. Scandinavian Journal of Occupational Therapy 14 (4): 240–249.
• Folstein MF, Folstein SE, McHugh PR (1975). Mini-mental state: a practical method for grading the cognitive state of patients for the clinician. Journal of Psychiatric Research 12: 189–198.
• Galof K, Matjaž A, Ozvatič K, Zadravec L (2014). Domače bivalno okolje pri starejših. V: Tomšič M (ur). Zrela leta slovenske delovne terapije: zbornik prispevkov z recenzijo, 28. maj 2014. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta, 141–50.
• Green S, Sixmith J, Ivanoff D, Sixsmith A (2005). Influence of occupation and home environment on the wellbeing of European elders. Int J Ther Rehabil 12 (11): 505–9.
• Haak M, Fange A, Iwarsson S, Dahlin-Ivanoff S (2007). Home as a signification of independence and autonomy: experiences among very old Swedish people. Scand J Occup Ther 14: 16–24.
• Kerbler B (2011). Trajnostno bivanje starejših. Journal for Geography, 6 (2): 41–52.
• Larsson Å, Haglund L, Hagberg JE (2009). Doing everyday life – experiences of the oldest old. Scan J Occup Ther 16: 99–109.
• Law M, Baptiste S, Carswell A, McColl MA, Polatajko H, Pollock N (2005). The Canadian occupational performance measure. Canadian association of occupational therapists. Canada: Ottawa.
• López-Liria R, Padilla-Góngora D, Catalan-Matamoros D, Rocamora-Pérez P, Pérez-de la Cruz S, Fernández-Sánchez M (2015). Home-Based versus Hospital-Based Rehabilitation Program after Total Knee Replacement. BioMed Research International, 1–9. http://doi.org/10.1155/2015/450421.
• Ramovš J, Lipar T, Ramovš M (2012). Oskrba onemoglih ljudi. Kakovostna starost, 15 (3): 3–
• Rexe K, McGibbon Lammi B, von Zweck C (2013). Occupational Therapy: Cost-Effective Solutions for Changing Health System Needs. Healthcare Quarterly 16 (1), 69–73.
• Robison JT, Moen P (2000). A life-course perspective on housing expectations and shifts in late midlife. Research on Aging 22 (5): 499–532.
• Tomšič M, Lebar C (2006). Učinkovitost delovnoterapevtske obravnave starostnika v domačem okolju. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Visoka šola za zdravstvo, 39–40.
• Turner A (1999). Occupational therapy and physical dysfunction: principles, skills and practice. New York: Churchill Livingstone.
• World Federation of Occupational Therapists (2013). Definitions of Occupational Therapy from Member Organisations, 3.