Povzetek

Uvod: V sklopu projekta Aktivno in kvalitetno staranje v domačem okolju (A-Qu-A) so starejše ljudi, pomoči potrebne, obiskovali tudi študenti zdravstvene nege (Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani). Zanimalo nas je, kako so doživljali obiske v domačem okolju. Metoda: Po vsakem obisku je 20 študentov pisalo svoja razmišljanja. Besedilno gradivo je bilo analizirano s kvalitativno analizo vsebine. Rezultati z interpretacijo: Študenti so popisovali velike zmage in skrite stiske starejših ljudi in njihovih laičnih oskrbovalcev. Soočali so se s primeri, iz katerih so se učili in ki so jim vlivali novo motivacijo za profesionalni razvoj ter dvigovali osebno zadovoljstvo, hkrati pa včasih vzbujali zaskrbljenost in občutke nemoči. Ključni temi, ki smo ju prepoznali v razmišljanjih študentov, sta bili zavedanje pomena odnosa, ki ga vzpostavljajo z uporabniki, in ohranjanje oziroma spodbujanje njihove samostojnosti pri opravljanju vsakodnevnih življenjskih dejavnosti. Sklep: Prevečkrat se je dalo razbrati, da v naši neposredni bližini živijo starejši ljudje, pomoči potrebni, ki jih obstoječi zdravstveno-socialni sistem komaj zazna.

Ključne besede: zdravstvena nega, oskrba na domu, razmišljanje, kvalitativna raziskava, opolnomočenje.

Uvod

Študenti zdravstvene nege Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani so v okviru projekta Aktivno in kvalitetno staranje v domačem okolju (A-Qu-A) obiskovali starejše ljudi z namenom izvajanja intervencij zdravstvene nege in nudenja pomoči na domu. Po vsakem obisku so zabeležili svoje razmišljanje. Namen tovrstnega beleženja je bil dvojen. Na eni strani smo želeli dobiti vpogled v doživljanje študentov, na drugi pa je šlo tudi za izobraževanje. Želeli smo spodbuditi razvoj refleksivne prakse in sposobnosti kritične presoje dejavnosti v neposrednih življenjskih situacijah, ki strokovnjaka odvrača od rutiniranja oskrbe in ga usmerja v profesionalni razvoj (Schön, 1983; Mann et al., 2009). Pisanje razmišljanja je priložnost za premislek ter zavedanje lastnih motivov, razumevanj, odnosov, vrednot in občutkov, povezanih z zdravstvenim oskrbovanjem ljudi (Price, 2004). Tovrstni premislek krepi neposredno učenje iz prakse, prepoznavo lastnih moči in področij, kjer se lahko še izboljša, ter sooblikuje profesionalno samozaupanje (Davies, 2012).

Metoda

Vključenih je bilo 20 študentov. Zanimalo nas je, kako so doživljali obiskovanje starejših ljudi, pomoči potrebnih, na njihovem domu. Na podlagi devetih iztočnic so v obliki razmišljanja popisali vsakokratno izkušnjo, kamor so poleg aktualnih dogodkov zabeležili predvsem svoja občutenja in razmišljanja. Razmišljanja so bila šifrirana, osebni podatki študentov, uporabnikov in njihovih neformalnih oskrbovalcev pa so bili izpuščeni. Besedila smo analizirali s kvalitativno analizo vsebine (Graneheim in Lundman, 2004). Nekateri glavni sklepi so v nadaljevanju ponazorjeni s citati iz razmišljanj.

Rezultati z interpretacijo

Pred prvim obiskom je študente skrbelo predvsem, kako jih bodo uporabniki sprejeli. Spraševali so se, kako vzpostaviti dober odnos in kako pridobiti zaupanje ljudi, v katerih domove vstopajo? Ob ponovnih obiskih niso bili nikoli popolnoma prepričani, v kakšnem razpoloženju jih bodo uporabniki pričakali. Zaradi resnosti zdravstvenih težav sta se predvsem pojavljali negotovost in zaskrbljenost. So pridobili nova znanja? So si zapomnili navodila? So upoštevali dogovor glede terapije? Je morda medtem prišlo do kakšnih zdravstvenih zapletov?

Pri uporabnikih so študenti prepoznavali tri vrste potreb. Zdravstveno-negovalne so se nanašale na svetovanje ter pomoč pri temeljnih življenjskih dejavnostih (hranjenju, umivanju, premeščanju in podobno), pripravljanju oziroma jemanju terapije, izvajanju določenih meritev (krvni sladkor, tlak). Prepoznane psihološke potrebe so se nanašale na psihološko oporo ob zaznanem nesprejemanju funkcionalnih omejitev, pri strahu pred poslabšanjem zdravstvenega stanja, prepustitvi stanju, ki je bilo videti brezizhodno, ob slabši motiviranosti za sodelovanje. Med socialnimi potrebami so študenti najmočneje poudarjali osamljenost oziroma potrebo po druženju, smiselnih dejavnostih, sprehodih, skratka večji socialni vključenosti.

Še posebej pri slabše odzivnih uporabnikih se lahko dogaja, da strokovnjaki preprosto izvedejo intervencije, pri čemer se zanašajo predvsem na lastno prepoznavanje potreb uporabnikov. Iz zapisov študentov je razbrati, da so uporabnikom dopuščali zavzemati aktivne vloge. Ker so imeli dovolj časa, so študenti večinoma spodbujali sodelovanje: se odprto pogovarjali, bili pri tem pozorni na izražanje potreb in pobude uporabnikov, spraševali o njihovih mnenjih in razumevanju, razlagali težje razumljive postopke ali stanja, spodbujali skupno načrtovanje in soodločanje. Navajali so pozitivne učinke pohvale in spodbujanja k zavzemanju aktivnejše vloge pri skrbi za lastno zdravje. Pomembno je poudariti, da so se nekateri študenti, ki so obiskovali slabše odzivne osebe, intenzivno spraševali, kako bi jih lahko aktivno vključili in spodbudili njihovo sodelovanje.

Študenti zdravstvene nege se zavedajo, da vseh zaznanih in izraženih potreb uporabnikov ne morejo razreševati sami. Poleg bistveno močnejše vključenosti (patronažne) medicinske sestre so izrazili močno potrebo po timskem delu, interprofesionalnem povezovanju. Med najpogosteje pogrešanimi sodelavci so naštevali fizioterapevte, delovne terapevte, psihologe, socialne delavce in zdravnike.

Nekateri študenti so izkazali izjemno zavzetost. Skrbeli so jih možni zdravstveni zapleti pri uporabnikih v njihovi odsotnosti. Ukvarjali so se z občutki krivde, ker niso mogli pomagati še bolj in ker so morali končati obiske. Nekateri so jih podaljševali, se vračali in izvajali dodatne obiske. Večkrat so poročali o občutkih nemoči, bili v stiku s šolskimi mentorji, iskali večjo podporo/vključenost ljudi, ki so uporabnikom najbližji. Iz razmišljanj izhaja, da so natančno opazovali življenjske situacije uporabnikov in njihovih bližnjih, iskali raznovrstne rešitve težav in dodatno znanje ter skrbno načrtovali svoje dejavnosti.

Študenti so zaznali stiske laičnih oskrbovalcev (večinoma partnerja ali otrok) do razsežnosti, ki jih izraža zabeleženo vprašanje enega od njih: »Sprašujem se, kdo je bolj potreben pomoči?« Pravzaprav so študenti pri vseh vključenih svojcih prepoznali slabo psihično stanje: izčrpanost, strah in labilnost v razpoloženju, preobremenjenost in brezvoljno vdanost v situacijo. Včasih se je preobremenjenost izrazila v nepotrpežljivosti in nestrpnosti. Študenti so opazili, da so se v socialnem smislu tudi laični oskrbovalci precej zaprli ter zanemarili stike s prijatelji in znanci, lastne potrebe pa so potisnili na stran. Pri nekaterih so študenti zaznali močno osredotočanje na zdravstveno stanje onemoglega svojca, podrejanje dnevnega ritma ritmu bolezni, ujetost v to monotono rutino. Obiski študentov so včasih prinesli novo upanje in novo motivacijo. V nekaterih primerih so se študenti od laičnih oskrbovalcev učili, ganili so jih njihova ljubeznivost, potrpežljivost, izražanje pohvale in spodbujanje onemoglih svojcev.

Največja potreba laičnih oskrbovalcev je, po presoji študentov, dodatna in kontinuirana pomoč, pomočnik, ki mu lahko zaupajo in ima znanje za delo z njihovimi onemoglimi svojci ter izkazuje primeren odnos do slabše odzivnih starejših oseb. Poleg konkretne pomoči bi potrebovali tudi psihološko oporo in znanje o specifičnem poteku bolezni, terapiji, pristopih. Študenti so dalje opazili, da uporabniki zaradi preobremenjenosti preveč pozabljajo nase, svoje potrebe in zdravstvene težave, kar jih dela še posebej ranljive.

Študenti menijo, da so bili laični oskrbovalci zadovoljni z njihovimi obiski zaradi dobro opravljene pomoči in razbremenitve. Vsaj med obiski študentov so lahko malo zadihali in našli nekaj časa zase. Veselilo jih je, da so bili zadovoljni tudi njihovi svojci, pri katerih so zaznali povečani motiviranost in samostojnost.

Na uporabnike in njihove svojce so se študenti velikokrat tesno navezali, kar je v nekaterih primerih sprožilo težko slovo. Uporabniki so z raznimi darili in pozornostmi že sproti izražali hvaležnost in zadovoljstvo, ob tem pa so se nekateri študenti spraševali, ali se morda niso preveč navezali. Pojavljali so se občutki zaskrbljenosti in etične dileme ob nudenju tako kratkotrajne opore ob tako resnih življenjskih nebogljenostih.

Na prvem mestu sta človek in njegovo dostojanstvo

Past sodobnih strokovnjakov je, da nastopajo s položaja vsevednega in da torej sami presojajo, kaj ljudje potrebujejo in kako je najbolje (za njih) to izvesti. To se lahko izraža v pokroviteljskem odnosu, ki pa ne spoštuje dostojanstva in ne prispeva k dobremu počutju uporabnikov (Draper, 2005). Iz razmišljanj študentov izhaja, da so se vsaj nekateri študenti te pasti uspešno izogibali. Ključni prepoznani temi, ki se kot rdeča nit pojavljata v razmišljanjih študentov, sta namreč pomen odnosa do uporabnikov ter potreba po ohranjanju in spodbujanju njihove samostojnosti tudi v primeru, ko so pri osnovnih življenjskih dejavnostih potrebovali že precej pomoči. V nadaljevanju ju predstavljamo podrobneje. Kot izhaja iz spodnjih dveh citatov, je bolj kot gola izvedba intervencije ali dejavnosti pomembna kakovost odnosa do uporabnika (prijaznost, pozornost, pogovor):

Pri tej družini me je popolnoma presenetil odnos članice družine … Gospa je zelo potrpežljiva, mami tudi do desetkrat razloži isto stvar s popolnoma mirnim tonom in brez napetosti … Prizna, da so dnevi, ko je naporno in ko bi najraje vzkipela, vendar jo določene geste spodbujajo k potrpežljivosti … Gospa je nekaj let delala v tujini z dementnimi osebami, dala mi je tudi nekaj iztočnic za razmišljanje … V njeni službi je bil vedno na prvem mestu odnos do človeka, empatija.

Pogovor je tekel o nas, tujcih, ki hranimo gospo. Povedala je, da ji je najpomembnejše, da smo z njo prijazni in da se pogovarjamo.

Študenti prepoznavajo, da se ljudje težje kot s samo boleznijo sprijaznijo z zmanjšano zmožnostjo delovanja. Ohranjanje samostojnosti je za ljudi nekako pomembnejše od samega zdravja:

Gospe je najhujše, ker se ji je bolezen začela pri rokah in jih ima zdaj v spazmu, kar ji onemogoča, da bi lahko z rokami delala stvari, ki jih je lahko prej – kuhala, pekla … Najtežje ji je to, da niti sama ne more skrbeti zase niti svojih oblačil ne more obesiti na obešalnik. To jo je zelo prizadelo.

Ključna naloga zdravstvenih delavcev je po njihovem mnenju spodbujanje samostojnosti:

V oskrbo bi morali vključiti delovnega terapevta in bolj aktivno patronažno medicinsko sestro, da bi skupaj našla način, kako bi bila oskrbovanka čim bolj samostojna.

Na žalost nimam dovolj znanja, da bi lahko samostojno usmerjal varovanca na poti do optimalne oskrbe. Smiselna je hitra raziskava o storitvah, ki bodo gospodu omogočali samostojnost v prihodnosti.

[…] ni osebe, ki bi gospoda ustrezno usposobila oziroma spremljala na takšen način, da bi bil za svoje zdravje sposoben skrbeti samostojno ali s pomočjo zdravstvenega delavca.

Spodbujanje/krepitev samostojnosti uporabnika pri izvajanju dejavnosti je lahko celo pomembnejše kot dobro ali pravilno izvedena dejavnost.

Čeprav je v njegovi prehrani premalo prehranskih vlaknin, sem vesel, da gospod ostaja zelo samostojen, hkrati pa mu kuhanje predstavlja pomemben opravek in koristno delo, na katerega je ponosen.

Pravzaprav sem danes prvič pozabila na to, da je gospa bolna in da lahko bolj malo dela … Ko nama mlečni kruh sicer ni najbolje uspel (saj sva zamesili preveč fino testo), naju je obe spodbujala, da bomo nekaj od tega že lahko pojedli in da se tudi najboljšim to zgodi. Gospa je zelo veliko stvari naredila sama, jaz pa sem ji pomagala le pri fini motoriki.

Kot ugotovi študent v spodnjem izseku razmišljanja, je cilj zdravstvene nege dosežen takrat, ko uporabnik sam prepozna in prevzame odgovornost za lastno zdravje.

Res sem vesel, da je bolnik začel tudi samostojno meriti in beležiti svoj krvni tlak … Gospod zdaj bolje razume pomen zdravja in skrbi za zdravje. Spoznati mora, da lahko na svoje zdravstveno stanje veliko vpliva sam s svojim vedenjem. Da so se cilji bolnika sinhronizirali s cilji procesa zdravstvene nege, nakazuje tudi njegova povečana radovednost o zdravstvenem stanju. Kljub gospodovi zaprtosti ob začetnih obiskih zdaj večkrat postavlja vprašanja in samostojno izraža željo po boljšem vodenju kronične bolečine.

Sklep

Študenti zdravstvene nege so svoje strokovno poslanstvo v okviru projekta razumeli zelo široko. S tem, ko so vstopali v domove uporabnikov, so dobili precej bolj natančno razumevanje življenjskih situacij, pravzaprav bi lahko rekli zdravstvenih diagnoz v socialnem kontekstu. Poudarili so pomen ohranjanja in spodbujanja samostojnosti uporabnikov ter prevzemanja skrbi za lastno zdravje, kolikor je to le mogoče. Razmišljali so o dejavnostih, s katerimi bi uporabnike lahko podprli v njihovih prizadevanjih in željah po ohranjanju včasih tudi samo še delčka avtonomije (in s tem dostojanstva) pri izvajanju osnovnih življenjskih dejavnosti, ne pa samo, da bi te prišli izvesti namesto njih. V promociji zdravja je opolnomočenje eden najpomembnejših konceptov in pomeni proces, v katerem ljudje z izražanjem potreb in aktivnim vključevanjem pridobivajo večji nadzor nad odločanjem in dejanji, povezanimi z lastnim zdravjem (About Patient Empowerment). Sklenemo lahko torej, da so v soočenju z ljudmi in njihovimi konkretnimi življenjskimi zgodbami študenti ozavestili pomen samostojnosti in aktivnega vključevanja ljudi v njihovo lastno zdravstveno oskrbo, kar jih je spodbudilo k iskanju načinov opolnomočenja tako starejših, pomoči potrebnih, kot tudi njihovih laičnih oskrbovalcev.

Literatura:

• About Patient Empowerment. http://www.enope.eu/patient-empowerment.aspx
• Davies S (2012). Embracing reflective practice. Education for Primary Care 23 (1): 9–12. Draper P (2005). Patronizing speech to older patients: a literature review. Rev Clin Gerontol 15 (3–4): 273–
• Graneheim UH, Lundman E (2004). Qualitative content analysis in nursing research: concepts, procedures and measures to achieve trustworthiness. Nurse Educ Today 24 (2): 105–12.
• Mann K, Gordon J, MacLeod A (2009). Reflection and reflective practice in health professions education: a systematic review. Adv Health Sci Educ 14 (4), 595–621.
• Price A (2004). Encouraging reflection and critical thinking in practice. Nurs Stand 18 (47): 46–52. http://doi.org/7748/ns2004.08.18.47.46.c3664.
• Schön DA (1983). The reflective practitioner: how professionals think in action. New York: Basic Books.