Povzetek: V prispevku je opisana učinkovitost treh trimesečnih intervencij na telesno sestavo in funkcionalne sposobnosti starejših odraslih oseb. Preiskovanci so bili naključno razdeljeni v tri intervencijske (gibalno, gibalno-kognitivno in gibalno-prehransko) ter kontrolno skupino. Telesna masa preiskovancev se je pomembno znižala v vseh treh intervencijskih skupinah, v kontrolni skupini pa ni bilo pomembnih sprememb. Pomembne izboljšave so bile vidne še v moči spodnjih in zgornjih okončin, agilnosti, hitrosti hoje ter ravnotežju. Rezultati kažejo na to, da lahko sama fizična dejavnost v kombinaciji s kognitivno in prehransko intervencijo pomembno vpliva na funkcionalne sposobnosti starejših oseb. Da bi dosegli še višjo učinkovitost samih intervencij, predlagamo individualizirano obravnavo.

Ključne besede: staranje, gibalne sposobnosti, maščobna masa, vadba.

Uvod

Staranje vodi v upad funkcionalnih sposobnosti, ki zagotavljajo osnovo za opravljanje dnevnih opravil varno in samostojno brez pretiranega napora. Med pomembnejšimi so: gibalne sposobnosti, kot so moč in gibljivost spodnjega in zgornjega dela telesa, vzdržljivost, agilnost in tudi ravnotežje (Rikli in Jones, 2003). V procesu staranja je odstotek upada funkcionalnih sposobnosti skladen z upadom gibalnih sposobnosti (Rikli in Jones, 1999). Ob samem procesu staranja se ljudje srečujejo tudi z upadom telesne dejavnosti, ki vodi v spremembe telesne sestave, predvsem povečevanje maščobne mase, ki dodatno omejuje naše funkcionalne sposobnosti (Pišot idr., 2015). Priporočila za kakovostno in zdravo staranje navajajo dvig gibalne/športne dejavnosti, tako aerobne kot anaerobne, v kombinaciji s kognitivno vadbo in prehranskimi dopolnili ali uravnoteženo prehrano.

Namen naše raziskave je bil preveriti izvedljivost in učinkovitost treh različnih intervencij (gibalne, gibalno-kognitivne in gibalno-prehranske) na telesno sestavo in funkcionalne sposobnosti starejših preiskovancih.

Izvedba raziskave vrednotenja učinkovitosti intervencij v okviru projekta A-Qu-A

V raziskavi je prostovoljno sodelovalo 45 preiskovancev, od tega 76 % žensk povprečne starosti 69 ± 5 let in 24 % moških povprečne starosti 71 ± 5 let. Vsakemu smo izmerili telesno sestavo (Maltron BioScan 916S, Združeno kraljestvo) ter opravili Test telesne pripravljenosti za starejše (Rikli in Jones, 2001) z nekaj dodanimi testi:

• vstajanja s stola v 30 sekundah,
• upogib komolca z utežjo v 30 sekundah,
• doseg sede,
• test praskanja hrbta,
• časovno merjeni Vstani in pojdi,
• 6-minutni test hoje,
• test korakanja v štirih kvadratih (dodatno),
• silovitost stiska pesti (dodatno, Sammons Preston, Rolyan, Bolingbrook, IL, Združene države Amerike).

Preiskovance smo naključno razdelili v štiri skupine: Gibalna intervencija (GI; n = 15), kombinirana gibalno-kognitivna intervencija (GKI; n = 14), kombinirana gibalno-prehranska intervencija (GPI; n=12) in kontrolna skupina (KS; n = 14). Pred začetkom intervencij nismo ugotovili nobenih statistično značilnih razlik med naštetimi štirimi skupinami.

Rezultati

Pri analizi podatkov oziroma rezultatov pred in po končanih trimesečnih intervencijah smo opazili statistične razlike za skoraj vsako opazovano spremenljivko oziroma gibalni test.

Telesna sestava:

Do treh mesecih intervencij se je telesna masa zmanjšala (p < 0,05), in sicer se je zmanjšala v skupini z gibalno intervencijo za 3 %, v skupini z gibalno-kognitivno intervencijo za 1,6 % in v skupini z gibalno-prehransko intervencijo za 1,9 %. Telesna masa se ni znižala v kontrolni skupini, ki ni bila deležna dodatnih gibalnih intervencij (Slika 1).

V nadaljevanju nismo ugotovili različnih sprememb med skupinami (t. i. mešani učinek) za telesno maso, ugotovili pa smo trend k mešanemu učinku pri maščobni masi (P = 0,094), in sicer je prišlo do 2-krat večjega upada maščobne mase pri intervencijah v primerjavi s kontrolno skupino.

Slika 1: Spreminjanje telesne mase po trimesečnih intervencijah. * in ** označujejo statistične spremembe pri stopnji tveganja p < 0,05 in p < 0,01.

Funkcionalne sposobnosti

V nadaljnji analizi sprememb smo opazili statistične razlike za moč zgornjega in spodnjega dela telesa, samoizbrano hitrost hoje, vzdržljivost in ravnotežje.Po treh mesecih intervencij so se v skupini z gibalno intervencijo povečali moč nog za 26,3 % (Slika 2), moč rok za 13,6 %, agilnost za 12,1 %, samoizbrana hitrost hoje za 28,3 %, vzdržljivost za 9,2 % in ravnotežje za 12,6 %.

Skupini z gibalno-kognitivno intervencijo so se izboljšale moč nog za 22,2 % (Slika 2), agilnost za 15,3 %, samoizbrana hitrost hoje za 20,4 % in vzdržljivost za 9,3 %.

Skupini z gibalno-prehransko intervencijo so se izboljšali moč nog za 34 % (Slika 2), moč rok za 16,8 %, agilnost za 14,8 %, vzdržljivost za 11 % in ravnotežje za 16,4 %. Spremembe so bile značilne tudi v kontrolni skupini, kjer so se po treh mesecih izboljšale moč nog (Slika 2) za 14,1 %, moč rok za 6,9 % in samoizbrana hitrost hoje za 11,6 %.

Slika 2: Spreminjanje števila ponovitev vstajanja in usedanja na stol v 30 sekundah po trimesečnih intervencijah. * in ** označujejo statistične spremembe pri stopnji tveganja p < 0,05 in p < 0,01.

Te spremembe so bile manjše v primerjavi z vsemi tremi intervencijskimi skupinami in jih lahko pripišemo učinku učenja in ali deležnosti intervencij zunaj raziskave, saj so bili udeleženci kontrolne skupine vključeni tudi v druge oblike gibalne vadbe oziroma so nadaljevali svoje običajne dnevne dejavnosti. Pri tem nismo ugotovili mešanih učinkov za opazovane spremenljivke, smo pa ugotovili trende k mešanemu učinku v samoizbrani hitrosti hoje (p = 0,057) in ravnotežju (p = 0,070), ki so bili najvišji v gibalni intervenciji za hojo in gibalno-prehranski intervenciji za ravnotežje.

Diskusija

Rezultati učinkovitosti treh različnih intervencij nakazujejo na signifikantne izboljšave po koncu trimesečnih intervencij (tudi v kontrolni skupini) v testih moč nog in rok ter samoizbrano hitrost hoje, kjer so bile spremembe večje v eksperimentalno-intervencijskih skupinah, kar je konsistentno z ugotovitvami raziskav drugih (Chang idr., 2004). Napredek v kontrolni skupini lahko pripišemo učinku učenja ali deležnosti vadbe zunaj raziskave, kar nismo posebej preverjali, ali v enostavnosti oziroma neobčutljivosti Testa pripravljenosti za starejše. Podobne učinke v kontrolni skupini so opazili tudi drugi raziskovalci (Yoo idr., 2010), ki so bili pričakovani predvsem na vzorcih ljudi, ki prihajajo iz enakih skupnosti.

Neposredno primerjavo naših intervencij z obstoječo literaturo je zaradi zasnove intervencij in testne baterije težko opraviti, kljub temu pa lahko sklenemo, da preiskovanci podobno napredujejo po različnih gibalnih intervencijah kot tudi intervencijah za povečanje gibalne dejavnosti (hoja, življenjski slog). Da pa mora biti intervencija oziroma program dovolj intenziven, pa kaže raziskava Cyarto idr. (2008), ki je sicer ugotovil učinkovitost 20-tedenskega gibalnega programa anaerobne vadbe, ko je bil izveden v domačem okolju ali voden v sklopu skupinske vadbe, ni pa ugotovil učinkovitosti samo po programu hoje – sprehajanja. Razlog lahko pripišemo premajhni intenzivnosti programa hoje za pozitivne prilagoditve, kjer je treba izvajati progresivne gibalne programe do 5-krat na teden (Haskell idr., 2007).

Čeprav nismo mogli potrditi razlike med učinki različnih intervencijskih skupin, lahko opazimo, da imajo izbrane intervencije vseeno nekoliko različne učinke. Na primer moč nog se je najbolj povečala v kombinirani gibalno-prehranski intervenciji (34,1 %) v primerjavi s preostalima dvema (26,2 in 22,2 %; Slika 2). Ta ugotovitev je skladna z raziskavo (Verdijk idr., 2009), kjer so ugotovili napredek po 12 tednih anaerobne vadbe (3-krat na teden) z beljakovinskimi dodatki (20 gramov na eno vadbo), torej podobno kot mi (v 25 do 30 %).

Drugi avtorji navajajo, da suplementacija z aminokislinami ni učinkovita na mišično maso in njeno moč pri starejših osebah (Godard idr., 2002), poudarjajo pa tudi, da je treba beljakovinske dodatke kombinirati z vadbo, predvsem anaerobno (Esmarck idr., 2001), če želimo doseči pozitivne učinke na mišično maso in funkcijo pri starejših osebah. Z vidika intervencij s prehrambnimi dodatki ne moremo spregledati tudi raziskav Godarda idr. (2002) in Katsanosa idr. (2006), ki so ugotovili, da je treba pri starostnikih zagotoviti tudi dovolj velik vnos leucina za stimulacijo sinteze beljakovin.

Kot kaže, je bila naša vadba manj učinkovita za spreminjanje telesne sestave, saj smo ugotovili samo zmanjšanje telesne mase v vseh intervencijskih skupinah. Nismo pa ugotovili zmanjšanja maščobne mase, kar lahko pripišemo tudi uporabi bioimpedančnega merilnika, ki ni zlati standard merjenja maščobne mase oziroma telesne sestave.

Pri pregledu literature z namenom umeščanja svojih rezultatov smo se soočili z vrsto težav. Predvsem smo naleteli na nekonsistentnost raziskav področja, kjer je zelo težko primerjati posamezne raziskave med seboj zaradi različnih načinov izvedbe intervencij, različnih populacij, iz katerih so bili izbrani vzorci, različne zgodovine preiskovancev, testne baterije in s tem merjenih spremenljivk oziroma različnih metod merjenja enakih spremenljivk.

Sklep

Rezultati kažejo, da lahko samo trimesečna (trikrat na teden) gibalna dejavnost ali v kombinaciji s kognitivno ali prehransko intervencijo sproži pozitivne spremembe telesnih značilnosti in gibalnih sposobnosti starejših. Več kot tritedenska in 30-minutna srednje intenzivna gibalna/športna dejavnost je potrebna za izboljšanje aerobnih sposobnosti. S ciljem po spremembi telesnih značilnosti (zmanjšanje maščobne mase) oziroma dosegati še večje učinke gibalnih sposobnosti je treba z intervencijskimi vadbami pristopiti bolj individualno s strokovnimi kadri, kar je še posebej pomembno z vidika načrtovanja varne vadbe starejših.

Literatura:

• Rikli, R. E. & Jones, C. J. (2013).Senior fitness test manual. Human Kinetics.
• Rikli, R. E. & Jones, C. J. (1999). Functional fitness normative scores for community-residing older adults, ages 60–94.Journal of Aging and Physical Activity, 7, 162–181.
• Yoo, E. J., Jun, T. W. & Hawkins, S. A. (2010). The effects of a walking exercise program on fall-related fitness, bone metabolism, and fall-related psychological factors in elderly women.Research in sports medicine, 18 (4), 236–250.
• Cyarto, E. V., Brown, W. J., Marshall, A. L. & Trost, S. G. (2008). Comparison of the effects of a home-based and group-based resistance training program on functional ability in older adults. American Journal of Health Promotion, 23 (1), 13–
• Chang, J. T., Morton, S. C., Rubenstein, L. Z., Mojica, W. A., Maglione, M., Suttorp, M. J. … & Shekelle, P. G. (2004). Interventions for the prevention of falls in older adults: systematic review and meta-analysis of randomised clinical trials.Bmj, 328 (7441), 680.
• Haskell, W. L., Lee, I. M., Pate, R. R., Powell, K. E., Blair, S. N., Franklin, B. A. … & Bauman, A. (2007). Physical activity and public health: updated recommendation for adults from the American College of Sports Medicine and the American Heart Association.Circulation, 116 (9), 1081.
• Verdijk, L. B., Jonkers, R. A., Gleeson, B. G., Beelen, M., Meijer, K., Savelberg, H. H. … & van Loon, L. J. (2009). Protein supplementation before and after exercise does not further augment skeletal muscle hypertrophy after resistance training in elderly men.The American journal of clinical nutrition, 89 (2), 608–616.
• Godard, M. P., Williamson, D. L. & Trappe, S. W. (2002). Oral amino-acid provision does not affect muscle strength or size gains in older men.Medicine and science in sports and exercise,34 (7), 1126–1131.
• Esmarck, B., Andersen, J. L., Olsen, S., Richter, E. A., Mizuno, M. & Kjær, M. (2001). Timing of post exercise protein intake is important for muscle hypertrophy with resistance training in elderly humans.The Journal of physiology, 535 (1), 301–311.
• Katsanos, C. S., Kobayashi, H., Sheffield-Moore, M., Aarsland, A. & Wolfe, R. R. (2006). A high proportion of leucine is required for optimal stimulation of the rate of muscle protein synthesis by essential amino acids in the elderly.American Journal of Physiology-Endocrinology And Metabolism, 291 (2), E381–E387.
• Katsanos, C. S., Chinkes, D. L., Paddon-Jones, D., Zhang, X. J., Aarsland, A. & Wolfe, R. R. (2008). Whey protein ingestion in elderly persons results in greater muscle protein accrual than ingestion of its constituent essential amino acid content.Nutrition research, 28 (10), 651–658.
• Pišot, R., Paravlić, A., Marušič et al. (2015). Physical activity vs inactivity, muscle vs fat in elderly. In 10th International Conference on Kinanthropology (p. 348).