Govorno jezikovne sposobnosti se, pri uporabnikih, lahko spremenijo zaradi različnih bolezni ali poškodb osrednjega živčevja. Te bolezni so možganska kap, Parkinsonova bolezen, multipla skleroza, Alzheimerjeva bolezen in še nekatere druge. Možganska kap kar pri tretjini bolnikov povzroči govorno jezikovne motnje. Govorimo o afaziji, ki povsem spremeni možnosti in načine sporazumevanja. Poznamo različne klinične slike afazij, ki določajo vrsto okvare govora in jezika in so povezane z mestom in obsegom poškodbe v možganih. S starostjo se lahko pojavijo še izguba sluha in neurejeno zobovje, kar vse pripomore k težjemu in manj uspešnemu sporazumevanju.

V domačem okolju živijo ljudje, ki skrbijo sami zase ali za bližnjega in pri tem potrebujejo dodatno pomoč. Za vse uporabnike z motnjami govora in jezika smo v okviru projekta A-Qu-A, z logopedsko obravnavo, želeli doseči naslednje cilje, in sicer:

• pregledati in oceniti deficite pri komunikaciji pri uporabnikih s poškodbami osrednjega živčevja;
• ponuditi pomoč uporabnikom z dokazano afazijo, s ciljem omogočanja smiselnega sporazumevanja;
• pripraviti širok nabor različnih aktivnosti, kot so ocenjevanje govorno jezikovnih sposobnosti, ter aktivnosti za individualno in skupinsko terapijo;
• pripraviti posebne naloge za edukacijo in podporo družinskim članom.

Vključevanje v projekt Logopedija je potekalo ob pomoči diplomiranih medicinskih sester, ki so pri vseh uporabnikih izvedle triažo in na podlagi dogovorjenih znakov, prepoznali njihove težave pri sporazumevanju. V nekaterih primerih so uporabniki pomoč poiskali sami in se na ta način vključili v projekt.

V projekt A-Qu-A je bilo vključenih 50 uporabnikov. Pri vseh so bile ocenjene njihove sposobnosti sporazumevanja, z namenom nudenja pomoči zaradi afazije ali podobnih nevroloških motenj komunikacije. Obravnavanih je bilo 24 žensk in 26 moških, v starosti od 65 do 91 let, povprečna starost je bila 75 let.

Pri 33 uporabnikih je bila za nastanek afazije glavni vzrok možganska kap. Drugi vzroki za motnje so bili multipla Skleroza, Parkinsonova bolezen, amiotrofična lateralna skleroza in možganski tumorji. Zanimivo je bilo dejstvo, da je pri 33 uporabnikih od nastanka možganske kapi minilo od enega do 24 let.

Afazijo, kot posledico možganske kapi, smo našli pri 22 uporabnikih. Večina jih je povedala, da imajo v vsakdanjem življenju, primerno funkcionalno sporazumevanje oziroma, da v domačem okolju, primerno govorijo in se sporazumevajo. Pri nekaterih uporabnikih smo srečali disartrijo, disfonijo in disfagijo, ki so jih spremljale še motnje sluha (naglušnost ali gluhost), depresija, izjemno huda telesna prizadetost in hudi nevrološki izpadi.

Glavne značilnosti ljudi z afazijo so bile: večkratne možganske kapi, spremljajoče bolezni, kot so sladkorna bolezen, rak, bolezni srca in ožilja, težave s sluhom (močna naglušnost ali gluhost), motnje vida, prisotnost depresije, pomanjkanje interesov, in odsotnost želje po aktivnostih. Nekateri med njimi so ves dan preživljali v postelji in gledali televizijo.

Opravili smo razgovor z uporabniki in njihovimi družinskimi člani. Želeli smo ugotoviti, katera področja so v njihovem trenutnem življenju za njih najpomembnejša. Opravili smo Frenchayski presejalni test za afazijo (FAST), ki je namenjen ugotavljanju prisotnosti afazije pri ljudeh po preživeli možganski kapi. O rezultatih testa smo se pogovorili z uporabniki in njihovimi družinskimi člani, z namenom določanja ciljev, ki jih želimo doseči, bodočem delu in načinu izvajanja terapij. Uporabniki, ki so imeli afazijo ali drugo govorno jezikovno motnjo, so imeli naslednje cilje: popolno okrevanje, da bi lahko samostojno hodili, da bi se lahko sporazumevali in da bi bili samostojni v vsakdanjem življenju. Družinski člani pa so želeli doseči, da bi uporabnik z afazijo postal bolj aktiven in sodelujoč, da bi se telesno okrepil in da bi se izboljšala njegova sposobnosti sporazumevanja.

Vsi uporabniki, vključeni v projekt, so imeli priložnost predstaviti svoje najpomembnejše področje življenja z afazijo ali drugimi motnjami govora in jezika, v domačem okolju. Najpogosteje smo izvajali svetovalne obravnave in razgovore, ki so bile povezane z zdravstvenim stanjem, posledicami možganske kapi ali afazije. Glede na dane možnosti, smo pri petih od skupno dvaindvajsetih uporabnikov z afazijo, lahko večkrat izvajali individualno terapijo. Za izvajanje skupinske terapije ni bilo pogojev, ker uporabniki niso želeli od doma, niso imeli potrebe po druženju z drugimi ali pa je bilo njihovo zdravstveno stanje tako, da jim je bilo izvajanje takih aktivnosti onemogočeno.

Zaključek

Med uporabniki oskrbe na domu je veliko ljudi, ki živijo v domačem okolju in imajo težave z govorom in sporazumevanjem. Njihova starost je različna, različni so vzroki za nastanek težav in različno dolgo je obdobje od nastanka možganske kapi. Posebno pomembno je spoznanje, da imajo uporabniki zelo različna pričakovanja glede tega, kaj je za njih najpomembnejše v življenju. Pri nudenju učinkovite pomoči moramo poznati njihova pričakovanja, da jim lahko nudimo tako pomoč, kot jo potrebujejo in pričakujejo. Ko načrtujemo ustrezno pomoč v domačem okolju, moramo upoštevati vse predhodno naštete dejavnike.

Izkušnje in spoznanja glede sodelovanja v projektu so pokazala ustreznost vključitve logopedske obravnave med storitve, ki jih uporabnikom lahko omogočimo v domačem okolju. To je skladno s priporočili o dolgotrajni oskrbi in pomočjo ljudem z govorno jezikovnimi motnjami in zajema tako akutno obdobje bolezni kot tudi življenje s težavami v domačem okolju.