Zaradi demografskih podatkov, ki močno opozarjajo na naraščajoč proces staranja prebivalstva, je na področju zdravstvenega in socialnega varstva eden najpomembnejših političnih ciljev v svetu vzdrževanje čim večje samostojnosti in neodvisnosti med starejšimi. Koncept uspešnega in aktivnega staranja se prepleta s filozofijo delovne terapije, zato je starejše prebivalstvo ena največjih in najpomembnejših ciljnih skupin dela delovnih terapevtov.
V Sloveniji so delovni terapevti še vedno najbolj prisotni znotraj institucij, čeprav je v svetovni znanstveni literaturi zaslediti, da so programi delovne terapije za starejše zelo učinkoviti in nujno potrebni. Približati delovno terapijo kot stroko potencialnim starejšim uporabnikom, ki še vedno samostojno delujejo v domačem okolju, je ključnega pomena za vzdrževanje njihovega zdravja in dobrega počutja.
Delovna terapija v Sloveniji (povzeto po J. Križaj, za potrebe Študijskega krožka Delovna terapija, 2012)
V Sloveniji je bilo leta 2011 samozaposlenih le 5 delovnih terapevtov (od skupno 500-ih). Uporabniki sami plačajo delovnoterapevtske storitve, torej kompenzacij s strani zavarovalnic ni. Vsi delovni terapevti po končanem šolanju ne dobijo zaposlitve. Pomanjkanje delovnih mest je tudi odgovor na problem sistemizacije delovnih mest. Tako delovni terapevti niso (vedno) stalni člani timov. Trenutno so zelo redko zaposleni na primarni ravni (zdravstveni domovi, preventiva), večina jih je na sekundarni (na primer bolnišnic) in terciarni (klinike) (URI SOČA). Program izobraževanja obstaja od leta 1964 (skoraj 50 let). V zadnjih dvajsetih letih izobraževanje konča od 20 do 30 terapevtov na leto. Beleženih v praksi bi bilo 400 do 600 terapevtov. Ker podatkov od prej trenutno nimamo na voljo in ker delovna doba za ženske traja približno 40 let, bi morali všteti še vse tiste, ki so končali šolanje od leta 1972 naprej. Če je teh med 200 in 300 (10–15/leto), bi se potem moral podatek za leto 2011 gibati med 600 in 900. Na spletni strani COTEC je objavljen podatek za leto 2011, in sicer 500 zaposlenih.
V Sloveniji sistem javnega zdravstva temelji na bolnišnični oziroma institucionalni oskrbi, kjer je zaposlena večina delovnih terapevtov. Stroške storitev, ki so beležene kot kode, krijejo zavarovalnice. Te kode so edini način beleženja strokovnega dela. Skoraj nobena koda ni v glavni domeni delovnega terapevta (večinoma so nosilci zdravniki, delovni terapevt je kot dopolnilni/dodatni strokovnjak). Enotni seznam zdravstvenih storitev ali tako imenovana Zelena knjiga storitev je torej temelj beleženja in posledično način plačevanja storitev. Knjiga je v veljavi od leta 1982. Že 30 let se tako kot človek tudi stroke intenzivno razvijajo in pridobivajo znanje, izkušnje in načine delovanja. Skupina delovnih terapevtov je sestavila novejše opredelitve storitev in že nekajkrat (v zadnjih desetih letih) na ministrstvu za zdravje in pristojnih organih poskušala priti do nujnih sprememb, s katerimi bi delovni terapevti pridobili tudi več avtorizacije. Je pa treba omeniti, da gre za problem na sistemski ravni, zato je postopek za dosego temeljnih sprememb zahtevnejši.
V javni zdravstveni mreži so zdravstveni domovi in zdravstvene postaje glavni nosilci primarne zdravstvene dejavnosti. Namen primarne zdravstvene dejavnosti je zagotavljati zdravstveno oskrbo za lokalne skupnosti in ponujati različne vrste storitev za določen del prebivalstva (Albreht in sod., 2009). Zdravstveni domovi zaposlujejo različne strokovnjake. Največji delež zdravstvenega kadra je zaposlenega prav v osnovnem zdravstvu (Prodan, 2014). V Zakonu o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) (Ur. l. RS, št. 9/1992) so opredeljene dejavnosti, ki jih organizirajo in zagotavljajo zdravstveni domovi. Ne glede na njihov nabor imata prvi stik z bolnikom medicinska sestra in zdravnik, ki je vodja tima in je odgovoren za medicinske odločitve pri bolniku (Albreht in sod., 2009). V Sloveniji rehabilitacijo na primarni zdravstveni ravni izvajajo fizioterapevti, delovni terapevti in logopedi (Albreht in sod., 2009). Rehabilitacija se ne izvaja izključno v zdravstvenih domovih, postajah in pri zasebnih delavcih s koncesijo. Predvsem v razvitejših državah sta položaj in vloga delovnih terapevtov na tem področju jasno opredeljena in pomembna zaradi učinkovitejše in bolj kakovostne oskrbe bolnikov (Opacich, 1997, cit. po Mitchell in Unsworth, 2004; The College of Occupational Therapists (COT), 2006). Delovna terapija na primarni zdravstveni ravni prispeva k preprečevanju hospitalizacije, pospešuje zgodnejši odpust bolnikov iz ustanov, v domačem okolju pa pomaga k boljšemu, samostojnejšemu in varnejšemu delovanju bolnikov (COT, 1993).
Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2008-2013 (v nadaljevanju NPZV 08–13) je obetala dodatne možnosti tudi za delovne terapevte. Načrt je opredelil, da se bo mreža patronažne službe povečevala v skladu s potrebami in ob hkratnem uvajanju multidisciplinarnih timov za nego in oskrbo na domu. Svojo vlogo v tem timu bo dobila tudi paliativna oskrba bolnikov. Resolucija opredeljuje, da se bodo programi fizikalne in rehabilitacijske medicine (FRM), v katere so vključeni tudi delovni terapevti, izvajali na primarni, sekundarni in terciarni ravni. Na primarni ravni bo treba doseči raven, na kateri bo imelo 50.000 prebivalcev dostop do enega specialista FRM oziroma do posebej usposobljenega družinskega zdravnika, desetih fizioterapevtov in do enega delovnega terapevta. To vključuje tudi tim na primarnem nivoju. V FRM-ju je naveden ukrep, da se mora od 20 do 30 % fizioterapevtske in tudi delovnoterapevtske obravnave izvajati na bolnikovem domu. Omenjeno obravnavo morajo izvajati vsi, ki so vključeni v mrežo javne zdravstvene službe. Pomembnost primarnega zdravstvenega varstva narašča s poudarkom na kakovostni oskrbi tudi na domu (Premik, 1995; NPZV 08-13). Krepitev primarne ravni tudi za delovne terapevte pomeni, da so del te spremembe (Crawford-White, 1996). Načrtovanje v prej omenjenem državnem dokumentu pomeni tudi prerazporejanje oziroma zaposlovanje novega kadra. Za delovne terapevte v zvezi s tem sicer ni nobenih podatkov, kot so na primer dostopni za zdravnike, zobozdravnike, medicinske sestre in farmacevte (NPVZ 08-13). Med letoma 2008 in 2012 se je število delovnih terapevtov v primarnem zdravstvenem varstvu povečalo z 21 na 31, število fizioterapevtov pa je s 336 naraslo na 356 zaposlenih. Število počasi narašča, vendar Annadale in Field (2003) opozarjata, da pogosto obstaja pomembno odstopanje med usmerjanjem s strani krovnih organizacij in prakso. Program zdravstvenih domov je načrtovan na letni ravni. Albreht in sod. (2006) navajajo, da je vloga Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) v sistemu vendarle premočna. Ker delovni terapevt po kadrovskih merilih zdravstvenega doma ni obvezen strokovnjak, se vodstvo z ZZZS pogaja za njegovo mesto v timu (določa vrsto in obseg dejavnosti). Ker praksa zaposlovanja delovnih terapevtov ni pogosta, ostaja na primarni ravni zaposlen le manjši delež delovnih terapevtov. Prednost multidisciplinarne obravnave bolnika na primarni ravni je v doseganju boljših rezultatov in njegovem večjem zadovoljstvu s storitvami (Russell in sod., 2009, cit. po Donnelly et al., 2014). Usmeritve ZZZS pomembno vplivajo na njihovo zaposlovanje in s tem na kakovost oskrbe bolnikov. Nacionalni plan (NPZV 08-13) v timu na primarni ravni načrtuje deset fizioterapevtov in enega delovnega terapevta pri enakem številu ljudi. Delovni terapevt obravnava bolnika individualno, upošteva njegovo voljo, navade in izvedbo v njegovem okolju. Proces prilagaja bolnikovemu stanju s ciljem večanja samostojnosti pri dnevnem delovanju in njegovem ohranjanju. En delovni terapevt na 50 tisoč prebivalcev lahko pomeni, da bo obravnava dostopna le manjšemu številu bolnikov ali da bo ta manj poglobljena. Delovni terapevti v primarnem zdravstvenem varstvu predstavljajo 8 % vseh zaposlenih delovnih terapevtov, medtem ko je takih fizioterapevtov 35 % (Prodan, 2014). Položaj in vloga delovnih terapevtov na ravni primarne zdravstvene dejavnosti sta torej slabša v primerjavi z ravnmi, ki jih dosegajo druge stroke, nista pa zanemarljiva. Trenutno delovno terapijo izvaja le osem zdravstvenih domov – to predstavlja osmino zdravstvenih domov po državi (Prodan, 2013). Med cilje delovnih terapevtov naj bi sodilo intenzivno in vztrajno umeščanje dejavnosti v večino zdravstvenih domov. Ti bi morali svojim bolnikom poleg nege na domu zagotavljati tudi osamosvajanje ter dvig ravni njihovega delovanja v domačem okolju in skupnosti. Prav za to je usposobljen delovni terapevt. Delovanje stroke v skupnosti narekuje njeno nadaljnje umeščanje med zdravstvenim in socialnim sistemom. Nacionalni načrti, zakoni in drugi dokumenti skrbijo za temeljno usmerjenost zdravstvenega varstva v učinkovito in kakovostno zdravstveno oskrbo v partnerstvu z bolnikom za ohranjanje največje vrednote – zdravja. Posebnost in pomembnost delovne terapije na primarni ravni je razumevanje vpliva zdravstvenega stanja na posameznikovo delovanje in omogočanje izvajanja dejavnosti (Donnelly et al., 2014). Plesničarjeva (2004) razlog za počasen razvoj tovrstnih obravnav vidi v ustanovah, zavarovalnicah in pristojnih ministrstvih, ki ne opredeljujejo delovne terapije na domu kot pomembnega dela rehabilitacije bolnika. V sistemu zdravstva se obiski na domu beležijo znotraj patronažne službe, ker po Enotnem seznamu zdravstvenih storitev (Zelena knjiga) iz leta 1982 ni opredeljene nobene primerne delovnoterapevtske kode za tovrstne obravnave. Trenutno drugih uradnih in poenotenih načinov za beleženje strokovnega dela ni. Na tem področju, ki je najpomembnejše za uveljavljanje interesov znotraj skupin v zdravstvu, je nujna prodorna in učinkovita nadgradnja zastarelih načinov beleženja. Z njim se srečujejo vsi strokovnjaki, vsaka stroka pa se bori za svoj delež. Dolgoletna vizija Zbornice delovnih terapevtov Slovenije je delovati na domu bolnika in v skupnosti (Pihlar, 2003). Izvedenih je bilo nekaj uspešnih projektov, med katerimi so delovni terapevti delovali na bolnikovem domu (Kremesec, Lovše in Samardžić, 2008; Pihlar in sod., 2008). Še naprej bi bilo treba raziskovati na tem področju, zbirati rezultate obravnav v slovenskem prostoru in jih uporabiti za utemeljevanje potreb in učinkov delovne terapije na bolnikovem domu, v preventivni dejavnosti in pri rehabilitaciji v zdravstvenih domovih. Poznavanje stroke med laično in strokovno javnostjo vpliva na nadaljnji razvoj vsake stroke – v tem primeru je prepoznavnost delovne terapije na splošno slabša kot prepoznavnost medicine ali fizioterapije.
Sklep
Projekt Aktivno in kvalitetno bivanje v domačem okolju (A-Qu-A) je primer dobre prakse v slovenskem prostoru. Iz potreb prebivalcev MOL, starejših in invalidnih oseb ter njihovih bližnjih je jasna prioritetna vključitev delovnega terapevta v rehabilitacijo na domu posameznika. S svojo edinstveno, individualno in celostno obravnavo problematike je delovna terapija vodilna in nosilna stroka pri odkrivanju težav in lajšanju ter preprečevanju zapletov, ki jih prinašajo starost in spremljajoča stanja. Delovna terapija pokriva vsa področja človekovega delovanja in upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na zdravje in dobro počutje posameznika ter njegove ožje in širše okolice. Rezultati projekta nikakor ne smejo ostati varno spravljeni v predalu, ampak je z njimi treba seznaniti ustvarjalce zdravstveno-socialne politike ter zahtevati, da se rezultati in mnenja sodelujočih v projektu upoštevajo v dobro uporabnikov delovne terapije; ne nazadnje tudi za razvoj stroke v slovenskem prostoru z željo, da vrhunski projekt kopirajo tudi druge občine v Sloveniji.
