Select Page

Strokovni članki

DELOVNA TERAPIJA V PROJEKTU A-QU-A

PETRA BOH, SANJA PAVLIN ZAKOVŠEK 

Povzetek

Večina ljudi si želi starost preživeti v svojem domačem okolju. Starostnik, ki vse življenje preživi v svojem domu, na jesen svojega življenja težko sprejme novo bivalno okolje, če to zanj ni potrebno.

Prisotnost delovnega terapevta v skupnosti omogoča boljši vpogled v težave, s katerimi se uporabniki srečujejo na poti k zdravemu in samostojnemu življenju. Na poti k aktivnemu in kakovostnemu staranju. Veliko težav je v domačem okolju skritih.

Vključevanje delovnega terapevta v domače okolje bo v prihodnje pripomoglo k enakovrednemu vključevanju starejših iz domačega okolja v skupnost in družbo.

Starost in staranje

Staranje je del življenja ter neizogiben proces telesnega in duševnega spreminjanja posameznika. Začne se z rojstvom in poteka skozi vse življenjsko obdobje. Človekove zmožnosti in potrebe v starosti se razlikujejo glede na zdravstveno stanje, psihofizično kondicijo, socialni, kulturni in ekonomski status. Pri oskrbi starejših je eden od temeljnih pojmov osebna zgodovina, njeno poznavanje in upoštevanje pa pogoj za sodobno humano oskrbo (Ramovš, 2003).

Pomembno vlogo pri procesu staranja ima poklicna in fizična dejavnost posameznika, starostne spremembe pa se izražajo tako na telesnem kot duševnem področju.

V starosti se pojavijo spremembe v drži telesa in gibanja, ki postane manj funkcionalno. To lahko vodi k zmanjšani samostojnosti. Hitreje izgubljajo motorične sposobnosti, skelet postane bolj občutljiv na vsakodnevne fizične obremenitve in udarce, zato je nevarnost zlomov kosti in padcev v starosti večja.

Starajo se tudi senzorni organi. S starostjo se povečuje občutljivost na svetlobo, težave pa se pojavljajo tudi v zaznavanju barv. Oči potrebujejo dlje časa, da se prilagodijo prehodu iz svetlega prostora v temnejšega, kar tudi predstavlja nevarnost padcev.

Značilen simptom starosti je tudi prizadet sluh, posledica tega pa večinoma naglušnost in zmanjšanje občutljivost, zlasti za visoke tone.

Z leti pa upada tudi občutljivost za okus, predvsem za slano in sladko, zato starejši ljudje potrebujejo več dišav in začimb. Šibkejši okus zmanjša poželenje po hrani in uživanje pri jedi, kar pripomore k starostnemu hujšanju. Oslabijo tudi drugi čuti, celo čut za bolečino.

S starostjo upadajo tudi kognitivne funkcije. Prizadet je neposreden spomin, govorimo o starostni demenci. Starejši ljudje so pogosto osamljeni. O osamljenosti govorimo, kadar je posameznikovo omrežje socialnih odnosov manjše ali manj zadovoljujoče, kot si želi. Oseba, ki ji primanjkuje socialnih stikov, doživlja osamljenost, ki lahko vodi v depresijo.

S staranjem človeka je povezan upad – najprej nekaterih motoričnih spretnosti (položaj, gibanje, koordinacija, moč in napor, energija), nato procesnih (energija, znanje, časovna organizacija, prostor in predmeti, prilagajanje) in komunikacijskih spretnosti (fizičnost, odnosi, izmenjava informacij). Upad lahko ohranjamo in vzdržujemo z delovnoterapevtskimi dejavnostmi. Ohranjanje in krepitev vseh zmožnosti ob staranju sta zelo odvisna od tega, kako človek svoje staranje sprejema in ga doživlja: ali si ga taji, ga jemlje kot nekaj težavnega ali ga doživlja kot življenjsko stvarnost, ki se prilagaja in v njej odkriva nove smiselne možnosti.

Aktivno in kvalitetno staranje v domačem okolju

Izraz »aktivno staranje« je Svetovna zdravstvena organizacija sprejela v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Koncept aktivnega staranja temelji na prepoznavanju človekovih pravic starih ljudi ter načelih Združenih narodov o neodvisnosti, udeležbi, dostojanstvu, oskrbi in samouresničevanju. Usmerja strateško načrtovanje od pristopa, »temelječega na potrebah«, k pristopu, »temelječem na pravicah«. Slednji prepoznava pravico ljudi do enakih možnosti in obravnave na vseh področjih življenja, tudi v starosti. Podpira njihovo odgovornost, da se v vseh vidikih udeležujejo skupnostnega življenja. Svetovna zdravstvena organizacija je sprejela ta izraz z namenom, da bi se ta vizija začela uresničevati. Celotna družba je odgovorna za omogočanje aktivnega staranja.

Aktivno staranje se nanaša tako na posameznike kot na prebivalstvo in skupino. Ljudem omogoča, da uresničijo svoje možnosti za dobro telesno, socialno in duševno počutje skozi celoten tok življenja, da se udeležujejo v družbi v skladu s svojimi potrebami, željami, zmožnostmi ter da se jim zagotovijo ustrezna zaščita, varnost in oskrba, ko potrebujejo pomoč (Ramovš, 2003).

Smernice razvoja oskrbe starejših

Staranje je obdobje, ki se mu ne more izogniti prav nobeno živo bitje. Je del življenjskega ciklusa, na katerega se moramo pripraviti tako posamezniki kot tudi družba v celoti. V preteklosti se problemu skrbi za starejše ni posvečala velika pozornost. Vse je potekalo po načelu inercije, mlajši so poskrbeli za starejše družinske člane, drugi pa so bili prepuščeni skromni in nehumani družbeni skrbi. V toku družbenega razvoja in sprememb, ki so pogojevale daljšo življenjsko dobo prebivalstva, pa je družbena strategija vse bolj usmerjena v zagotavljanje pogojev za čim bolj humano in kakovostno staranje. Na eni strani gre za ozaveščanje prebivalstva, da za kakovostno staranje lahko poskrbijo sami že v preteklih življenjskih obdobjih, in sicer z ohranjanjem čim boljše fizične, duševne in socialne kondicije, na drugi pa je naloga in odgovornost družbe, da razvije in ponudi čim bolj primerne in čim bolj humane oblike varstva starejšega prebivalstva, pri katerih imajo vsi uporabniki enake možnosti storitev – tako zdravstvenih kot socialnih storitev. Ne glede na vrsto oskrbe pa je nedvoumno cilj družbe in želja posameznikov, da ostanejo čim dlje v domačem okolju (Ramovš, 2001).

Projekt A-Qu-A

Delež starejših ljudi zaradi višjega standarda, prehrane, urejenega zdravstvenega varstva in staranja »baby boom generacije« iz leta v leto narašča. To pa pomeni, da narašča tudi delež ljudi, ki postajajo odvisni od okolice, čeprav želijo čim dlje ohranjati samostojnost in neodvisnost.

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je v Mestni občini Ljubljana leta 2012 bivalo 48.752 prebivalcev, starejših od 65 let, kar predstavlja 17,3 % prebivalstva Ljubljane, poleg tega pa se je od leta 2000 povečalo za približno 2,6 %. Glede na stanje v družbi je treba stremeti k široki ponudbi različnih vrst pomoči za specifične potrebe starejših in zagotoviti široko dostopnost teh storitev.

Zaradi potreb starejših po širitvi pomoči je Zavod za oskrbo na domu Ljubljana v okviru projekta Aktivno in kvalitetno staranje v domačem okolju (A-Qu-A) uporabnikom med  trajanjem projekta, to je od maja 2015 do konca decembra 2016, na domu nudil brezplačne storitve fizioterapije, delovne terapije, dietetike, zdravstvene nege in logopedije. Skupaj s projektnimi partnerji – Mestno občino Ljubljana, Inštitutom za kineziološke raziskave, Mestno zvezo upokojencev Ljubljana, Zdravstveno fakulteto, Fakulteto za dizajn in norveškim partnerjem – je nudil dodatne oblike pomoči, izobraževanj, svetovanj in rekreacije za kakovostnejše življenje v domačem okolju.

Delovna terapija

Delovni terapevti smo zdravstveni delavci, ki obravnavamo posameznike, katerih vsakodnevno življenje je ovirano, omejeno ali oteženo zaradi posledic poškodb, bolezni ali motenj v duševnem in telesnem razvoju ali staranja. Ukvarjamo se z različnimi težavami pri posameznikih vseh starostnih skupin. Naša vloga je, da posameznikom pomagamo, da se čim bolj vključijo v samostojno osebno in družbeno življenje. Delovni terapevti smo na človeka usmerjeni celostno.

Posebnost delovne terapije je, da za obravnavo uporabljamo dejavnosti. Te so medij, s katerim osebi omogočimo tisto, kar naj bi v obravnavi dosegli – to pa je čim večja samostojnost pri opravljanju vsakodnevnih okupacij. Človek postane bolj zadovoljen in zdrav, kar pomeni večjo kakovost življenja.

Če sledimo kanadskemu zgledu, naj bi bil delovni terapevt, ne le strokovnjak na svojem področju, temveč tudi menedžer in  promotor  svojega  dela  in  poklica. Znanstvena spoznanja in praktične izkušnje, etična pravila in celosten pogled na posameznika so osnovno vodilo ravnanja delovnega terapevta pri opravljanju strokovnih nalog, in sicer, izhajajoč iz strokovnega prepričanja, da je za posameznika najbolj pomembno, da je aktiven in neodvisen (Galof, 2012).

V praksi delujoči delovni terapevt se dnevno srečuje z uporabniki storitev in njihovimi svojci. Glavni promotor delovne terapije je uporabnik, ki je vključen v proces delovnoterapevtske obravnave, če je z njo zadovoljen. V današnjem času nedvomno v ospredje stopajo zahteve po učinkovitosti, racionalnosti in zadovoljevanju želja uporabnikov. Omenjena dejstva vključuje filozofija stroke delovne terapije. Pristop, usmerjen na uporabnika, in možnost soodločanja pri izbiri okupacij in dejavnosti, ki so gradnik procesa obravnave, pa sta ključ do uspešne promocije (Galof, 2012).

Izvajanje storitev delovne terapije v sklopu projekta A-Qu-A je prineslo sistemske novosti. Izkazalo se je, da so storitve potrebne in v resnici omogočijo boljše vsakodnevno življenje uporabnikov, kar je eden od glavnih ciljev projekta.

Delovna terapija v projektu A-Qu-A

Upravičenci brezplačnih storitev v okviru projekta so bile osebe, starejše od 65 let, osebe s statusom invalida, kronično bolni in prebivalci Mestne občine Ljubljana. Diplomirana medicinska sestra je opravila prvi obisk na uporabnikovem domu z namenom ugotovitve potreb po obravnavi in vključitve v program. V okviru projekta A-Qu-A je skupaj z uporabnikom naredila osebni načrt ter glede na zdravstveno stanje in izražene prioritetne potrebe določila obliko obravnave (delovna terapija, fizioterapija, zdravstvena nega, logopedija, dietetika, kineziologija).

V okviru projekta A-Qu-A je bilo v obravnavo delovne terapije vključenih 415 uporabnikov (od maja 2015 do julija 2016). Glede na širok odziv uporabnikov so bili ti deležni do 10 obravnav, ki so potekale od en- do dvakrat na teden na njihovem domu. Obravnave so v povprečju trajale 45 minut. Delo je potekalo po procesni metodi delovne terapije (vrednotenje, obravnava, izid).

Delovni terapevti smo v okviru projekta A-Qu-A delovali na različnih področjih (Graf 1).

  1. Geriatrično področje

Zaradi pogojev vključevanja v projekt so bili vsi uporabniki delovnoterapevtskih storitev v projektu A-Qu-A obravnavani na geriatričnem področju delovanja.

Geriatrična delovnoterapevtska obravnava na domu uporabnika zajema  (http://www.deltera.si):

  • oceno domačega okolja;
  • oceno spretnosti, sposobnosti in varnosti;
  • rehabilitacijski program glede na vrsto in stopnjo bolezni (na primer možganska kap, zlomi, demenca);
  • predloge, kako zadovoljiti potrebe starejše osebe in njenih svojcev;
  • pomoč pri vključevanju v lokalno skupnost (banka, trgovina, bolnišnica);
  • učenje uporabe javnih prevoznih sredstev, ki pripeljejo do želenih destinacij;
  • adaptacijo okolja, ki nudi večjo varnost in sproščenost (na primer palice, ograje, povišice, klančine, osvetlitev).
  1. Mišično-skeletno področje (starostna oslabelost, obrabe, poškodbe, amputacije, mišična distrofija, revmatoidne spremembe, pljučna obolenja in podobno)

Delovnoterapevtska obravnava na mišično-skeletnem področju zajema (http://www.deltera.si):

  • preprečevanje napredovanja okvar in deformacij;
  • individualno izdelovanje opornic za zgornji ud (izobraževanje pravilne uporabe opornice);
  • individualno izdelavo kompresijskih oblačil;
  • svetovanje o pravilni uporabi pripomočkov za lažjo, samostojno in varno izvedbo dnevnih dejavnosti;
  • učenje/trening dnevnih, namenskih in smiselnih dejavnosti;
  • učenje kompenzatornih tehnik (adaptacija bivalnega in delovnega okolja, učenje prilagoditvenih in varnih postopkov, uporaba pripomočkov in opornic);
  • učenje transferja, uporabo in vožnjo z invalidskim vozičkom in drugih pripomočkov za gibanje oziroma mobilnost;
  • vključevanje posameznika v prostočasne dejavnosti;
  • ponovno vključevanje posameznika v delovno okolje;
  • ozaveščanje posameznika o ergonomskih prilagoditvah;
  • izobraževanje svojcev uporabnikov.

Z namenskimi in smiselnimi dejavnostmi so se pri uporabnikih izboljšale omejene telesne funkcije s ciljem ponovne samostojne vključenosti posameznika v vsakodnevne okupacije/dejavnosti. Več kot polovica (54 %) obravnavanih uporabnikov je imela težave na mišično-skeletnem področju.

Ocenjevali smo sposobnosti za samostojno življenje in ugotavljali težave, ki jih posamezniku povzročajo pri izvedbi dejavnosti, ter skupaj z njim določali prioriteto reševanja težav; pri tem smo upoštevali njegove želje in potrebe. Obravnava se je začela z reševanjem tistih težav, ki so za posameznika najpomembnejše in kjer si želi postati najprej samostojen. Ob določanju ciljev smo se velikokrat srečali z navzkrižnimi željami med samim uporabnikom in njegovimi svojci. Nekateri cilji uporabnikov ali njihovih svojcev so bili nerealni in nedosegljivi v zastavljenem časovnem obdobju. Tako uporabnike kot svojce smo seznanili z realnimi možnostmi in omejitvami, ki so na voljo, preden smo dokončno oblikovali cilje za obravnavo.

  1. Nevrološko področje (stanje po cerebrovaskularnem inzultu (CVI), parkinsonova bolezen, multipla skleroza in podobno)

Delovnoterapevtska obravnava na nevrološkem področju zajema:

  • obravnavo posameznika z namenom učiti ali ponovno naučiti se učinkovitega izvajanja dnevnih dejavnosti;
  • preko delovnoterapevtskih pristopov in tehnik prilagoditi izvajanje posameznih dejavnosti ali učenje novih načinov izvajanja, prilagoditev okolja, kjer se izvajajo dejavnosti, na primer prilagoditve različnega okolja (domačega, delovnega) z namenom odstraniti bariere, ki onemogočajo učinkovito izvajanje dejavnosti.

32 % uporabnikov je imelo težave na nevrološkem področju. V večini primerov gre za stanje po CVI, ki potrebuje takojšnjo intervencijo. Uporabniki so bili obravnavani v bolnišničnem in zdraviliškem zdravljenju, kjer je okolje prilagojeno njihovemu zdravstvenemu stanju, na voljo so imeli medicinsko-tehnične pripomočke, s katerimi so dosegali delno samostojnost. Znotraj projekta A-Qu-A se je izkazalo, da pri uporabnikih ob vrnitvi v domače okolje prihaja do velikih odstopanj pri funkcionalnem stanju, zadovoljstvu ter kakovosti življenja zaradi pomanjkanja informacij in neprilagojenega okolja.

  1. Področje duševnega zdravja (kognitivni upad, vse oblike demence, duševne motnje in podobno)

Velik prispevek delovnega terapevta v projektu se odraža pri starejših osebah z demenco, ki danes narašča in za katero ne obstajajo sistemske rešitve na državni ravni. To potrjuje podatek, da smo imeli kar 37 % uporabnikov, ki so bili obravnavni na področju duševnega zdravja.

Delovni terapevti smo na področju duševnega zdravja delovali pri ohranjanju oziroma ponovnem doseganju najvišje možne kakovosti življenja v smislu fizičnega, psihičnega in socialnega dobrega počutja ter čim boljši izrabi ohranjenih sposobnosti.

Pomemben vidik obravnave je bilo sodelovanje s svojci uporabnikov z demenco v okviru usmerjenega individualnega dela s svojci in zdravstveno izobraževalnih skupin za svojce.

Poudarek je bil na kognitivnem treningu pri uporabnikih s kognitivnim upadom ter treningu dnevnih dejavnosti in dejavnosti za spodbujanje spoznavnih sposobnosti pri ljudeh z demenco.

Graf 1: Področja delovanja delovne terapije v projektu A-Qu-A

Graf 2: Opravljene delovnoterapevtske storitve v okviru projekta A-Qu-A

Storitve gibalne dejavnosti

S staranjem prihaja do zmanjševanja funkcionalnih sposobnosti. Da bi starostnik ostal v svojem življenju neodvisen (brez pomoči druge osebe) pri izvedbi katerihkoli od osnovnih (na primer hranjenje, transfer, oblačenje, umivanje) in večine dnevnih dejavnosti (pospravljanje, pranje, kuhanje, nakupovanje), mora biti sposoben hoje in hoje po stopnicah. Za izvedbo omenjenih funkcij pa potrebuje fizično moč, vzdržljivost, gibljivost in motorično sposobnost (Horvat, 2011).

Večina uporabnikov, vključenih v projekt, je imela zmanjšano funkcionalno sposobnost, predvsem zmanjšano fizično moč in motnje ravnotežja. To sta pomembna dejavnika tveganja za nenadne padce in posledično poškodbe. S temi so povezani tudi zelo visoki stroški zdravljenja in smrti. Padci so najpogostejši vzrok potreb po oskrbi na domu (Tomšič in Rugelj, 2011).

Z namenskimi gibalnimi dejavnostmi smo pri 81 % uporabnikih želeli izboljšati gibljivost, mišično moč, mišični tonus, vzdržljivost, ravnotežje, koordinacijo giba, fino- in grafomotoriko, zmanjševati bolečine ter okrepiti hojo (Slike 1, 2, 4, 5, 6). S tem smo izboljšali funkcionalnost v vsakodnevnih življenjskih dejavnostih, preventivno delovali na preprečevanje poškodb zaradi padcev in s tem zmanjšali velik ekonomski strošek družbe pri zdravstvenih storitvah.

Pomembne opravljene storitve so bile tudi dihalne dejavnosti (vključenih 27 % uporabnikov), ki so pomembne za boljšo predihanost pljuč, gibljivost prsnega koša in preprečevanje poslabšanja respiratornih težav (Slika 3).

Storitve učenja in trening uporabe pripomočkov/storitve izobraževanja

Svojci se med hospitalizacijo obremenjujejo predvsem z zdravstvenim stanjem bolnika, redko pa razmišljajo in se zavedajo težav, ki bodo nastale, ko se bo ta vrnil v domače okolje. Ob vrnitvi v domače okolje se pojavijo številna vprašanja, težave in stiske. Ker pa imajo na posameznika velik vpliv družina, njihova pozitivna naravnanost in podpora, smo veliko časa namenili delu s svojci tako v smislu učenja novih veščin in znanj pa tudi učenja in treninga uporabe pripomočkov in kompenzatornih tehnik.

Delovnoterapevtsko poslanstvo v osnovi ni učenje, vendar smo delovni terapevti pogosto v svojih obravnavah uporabljali metode učenja. Več kot polovica (62 %) uporabnikov in ali svojcev je bilo v delovnoterapevtski obravnavi vključenih v proces učenja ter pridobivanja novih znanj in veščin, kar je svojcem in uporabnikom izboljšalo delovanje v ožjem in širšem življenjskem okolju. 52 % uporabnikom in njihovim svojcem pa smo predstavili, jih naučili ali izdelali pripomočke za lažje izvajanje dnevnih dejavnosti (Slike od 7 do 12).

Izobraževanje je potekalo v okviru različnih delavnic tudi znotraj različnih strok. Organizirali smo izobraževanja za socialne oskrbovalke/-ce z namenom dviga kakovosti dela – izobraževanje za delo z osebami z demenco in delavnica tehnik premeščanja.

Namen delavnice tehnik premeščanja je bilo učenje o pravilnem premeščanju uporabnikov oziroma uporaba pravilnih ergonomskih tehnik z namenom zaščititi zdravje zaposlenih.

Poglavitni razlog za kostno-mišična obolenja med zaposlenimi in posledično bolniški stalež so opravila, povezana z nepravilnim ravnanjem z uporabniki (dvigovanje, premeščanje, prestavljanje). Z izobraževanjem pravilnih tehnik premeščanja smo želeli preprečiti ali zmanjšati kronične bolečine zaposlenih, ki lahko privedejo do trajnih oviranosti in invalidnosti, ki ovirajo naše vsakodnevno življenje.

Izobraževanje o demenci je temeljilo na izkustveni ravni, kjer so zaposleni skupaj s strokovnimi delavci izmenjali izkušnje, stiske in primere dobre prakse, ki jih doživljajo ob vsakodnevnem delu z uporabniki Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana.

Storitve prilagajanja življenjskega okolja

35 % uporabnikov in njihovih družin se je vključilo v storitve prilagajanja življenjskega okolja, kar je povečalo varnost in samostojnost v domačem okolju (Sliki 13 in 14).

Okolje je velikokrat lažje spremeniti kot osebo. Pojavijo se možnosti lažje izvedbe določenih dejavnosti zaradi adaptacije ali spreminjanja okolja, s tem pa tudi težave, na katere lahko naletimo zaradi omenjenih sprememb. Na znižanje pojavljanja težav lahko vpliva delovnoterapevtsko svetovanje v domačem okolju. Takšno svetovanje vsebuje: odstranjevanje arhitekturnih ovir, nasvete za varnost na domu in drugo odstranjevanje dejavnikov, ki povzročajo bolezen, strah in nesreče. Terapevt mora najprej analizirati okolje in njegove vplive na posameznika ter prepoznati vzroke neprilagojenosti. Delovna terapija mora prispevati k maksimalni usposobljenosti in stanju med tem, kar klient želi, ter potrebami in možnostmi, kaj lahko izvede. To je mogoče le ob upoštevanju interakcije posameznika z okoljem.

Vpliv okolja na klienta je odvisen od osebnih dejavnikov, kot so vrednote, norme, pravila, navade, zato mora biti terapevt s tem dobro seznanjen, da bi lahko razumel vpliv na klientovo izvedbo okupacije (Tomšič, 2002/03).

Ko je bilo malo verjetno, da bo izboljšanje osnovnih kapacitet bistveno vplivalo na izvedbo dejavnosti oziroma ni bilo pričakovati popolne povrnitve funkcije, smo uporabili kompenzacijski model. Zanj smo se velikokrat odločili tudi zaradi časovne omejitve (največ 10 obiskov na domu), ker bi rehabilitacija zahtevala več časa, kot smo ga imeli na voljo. S tem smo našim uporabnikom omogočili kompenzacijo neuspešne ali nezadostne izvedbe.

Delovni terapevti smo pri vsakem uporabniku natančno ocenili okolje, njegovo fizično zmogljivost, oviranost in delovanje v tem okolju. Velikokrat so mnoge ovire onemogočale uporabnikom samostojnost oziroma predstavljale možnost poslabšanja stanja (nevarnost padcev). V okviru projekta smo sodelovali s Fakulteto za dizajn. Ta je izvajala intervencije na domu uporabnikov ter izdelala načrte prenove in prilagoditve bivalnega okolja.

Storitve kognitivne dejavnosti

Številni vitalni ljudje v poznih letih dokazujejo, da lahko naše telo in misli z redno gibalno in miselno vadbo ohranimo v optimalni kondiciji.

Pri 39 % uporabnikih smo z namenom preprečevanja upada kognitivnih funkcij ali ohranjanja teh izvajali dejavnosti za urjenje spomina. Z možgani je namreč tako kot z mišicami, ki ob redni uporabi ohranjajo moč in okretnost, ob zanemarjanju pa izgubijo v življenju že pridobljene sposobnosti. Možgani potrebujejo miselno vadbo, da zmorejo premagovati miselne napore. Z izvajanjem dejavnosti za urjenje spomina in pozornosti se je pri uporabnikih na učinkovit način ohranjala miselna prožnost (Slike od 15 do 18).

Storitve prostočasnih dejavnosti

Intenzivnost prostega časa z leti upada, starejši velikokrat skozi življenje ne razvijejo zanimanja in spretnosti. Posledica je, da je za večino v starosti čas prazen in se le dolgočasijo.

Z namenom doseganja notranjega zadovoljstva, spontanosti, zavedanja lastnih sposobnosti, vključevanja v socialno mrežo, občutka produktivnosti smo v okvirju projekta A-Qu-A pri 36 % uporabnikih izvajali prostočasne dejavnosti (Sliki 19 in 20).

Multidisciplinarnost

Multidisciplinarni tim je skupina, sestavljena iz strokovnjakov različnih strok. Različne strokovne službe med seboj sodelujejo in se dopolnjujejo.

Delovna terapija se mora znati povezovati in sodelovati v multidisciplinarnih timih, ki vključujejo tako strokovne delavce kot druge člane v skupnosti (Bavne in Law, 1998, Paul in Peterson, 2001, Miller in Nelson, 2004).

V okviru projekta smo se delovni terapevti aktivno povezovali z drugimi strokami (fizioterapija, socialne oskrbovalke, koordinatorice pomoči na domu) in projektnimi partnerji.

Delovna terapija in primarna zdravstvena dejavnost

V javni zdravstveni mreži so zdravstveni domovi in zdravstvene postaje glavni nosilci primarne zdravstvene dejavnosti. Namen primarne zdravstvene dejavnosti je zagotavljati zdravstveno oskrbo za lokalne skupnosti in ponujati različne vrste storitev za določene ciljne populacije (Albreht in sod., 2009).

Delovna terapija na primarni zdravstveni ravni prispeva k preprečevanju hospitalizacije, pospešuje zgodnejši odpust bolnikov iz ustanov, v domačem okolju pa pomaga k boljšemu, samostojnejšemu in varnejšemu delovanju bolnikov (COT, 1993).

Dejstvo je, da delovni terapevti v Sloveniji nimamo predstavnika v organizacijah, ki načrtujejo in odločajo o zdravstvenem varstvu. To prispeva k manjši prepoznavnosti in slabšemu položaju stroke. Njen interes bi bilo smiselno še močneje zastopati skozi predstavnika ali skupino delovnih terapevtov, ki bi nenehno spremljala in sodelovala z akterji nacionalne zdravstvene mreže. Pomembno je jasno predstavljati koristi oziroma rezultate stroke na področju preventivnega zdravstvenega varstva za vse skupine prebivalstva, varstva bolnikov na domu in pri terapevtskih obravnavah.

Čeprav je vizija delovne terapije delovanje v skupnosti, večina delovnih terapevtov deluje v institucionalnem okolju (na primer bolnišnice, domovi za starejše občane) in sledijo biomedicinskemu modelu prakse (AOTA, 2005).

Stroka pa postaja vse bolj proaktivna v preventivnih dejavnostih in izpostavlja težave zunaj rehabilitacijskega pristopa, na primer preventivni programi pred padci (Dorne in Kurfuerst, 2008).

Stroški storitev v skupnosti niso kriti iz zdravstvenega zavarovanja, kar za večino prebivalstva zaradi omejenih finančnih sredstev predstavlja težavo. Sistematizacijo delovnih mest bi bilo treba urediti, da bi bile storitve dostopne prek zavarovalnice tudi v osnovnem zdravstvenem varstvu.

Delovni terapevt v skupnosti deluje samostojno, po lastni strokovni presoji in ne po navodilih zdravnika. Delovni terapevt v bolnišničnem okolju zdravi posameznika, medtem ko v skupnosti sodeluje s svojci in širšo socialno mrežo (Fisher et al., 2007).

Razlika med obravnavo v skupnosti in obravnavo v medicinskih okvirjih (na primer bolnišnično okolje) je preprosta: obravnava v skupnosti, na domu se dogaja v človekovem realnem svetu, realnem življenju (Sieberst, 2003, p.2), obravnava tako postane usmerjena na uporabnika (Brownson, 1998).

Sklep

Glavna naloga javnega zdravstva je promocija zdravja. WHO (2008) pravi, da je promocija zdravja proces opolnomočenja prebivalstva, da so sami odgovorni za svoje zdravje.

Programi zdravljenja v skupnosti, preventiva in promocija zdravja so pristopi za dosego zdravstvene oskrbe za vse v času omejenih sredstev in povišanih zahtev (WHO, 2001, ICF, 2003).

Prebivalstvo v zahodnih državah se stara. Pričakuje se, da se bo število starejših v Evropi v naslednjem desetletju podvojilo. Število najstarejših (80 let in več) pa se bo leta 2060 potrojilo.

Ker so starejši ljudje bolj dovzetni za bolezni, se bo povpraševanje po oskrbi na domu povečalo.

Celostna skrb za starejše bo postal izziv za vse evropske države. Preventiva je lahko najbolj koristna za tiste z visokim tveganjem za odvisnosti in invalidnosti ter ranljive starejše ljudi. Ravnovesje med stroški in koristi zdravstvenega varstva bo ključni cilj za starajoče se družbe, da starejši ljudje, ki jih zdravstveni sistem podpira, ostanejo zdravi in samostojni čim dlje.

Sprememba zdravstvenega sistema je zaradi prej navedenih razlogov nujno potrebna (Daniels, 2011).

KRAJŠE LEŽALNE DOBE

Z zagotavljanjem storitev delovne terapije na domu pripomoremo h krajšim ležalnim dobam v bolnišnicah in ustanovah za dolgotrajno oskrbo za bolnike, predvsem pri ljudeh po kapi, padcih, poškodbah, paliativni oskrbi (Constant et al., 2011; MacDonald, 2006).

VEČJA UČINKOVITOST STORITEV V SKUPNOSTI

Večstranski in proaktivni pristop na primarni zdravstveni ravni (promocija zdravja) in upravljanja zdravstvenih storitev omogoča prebivalcem, da bi dobili zdravstveno oskrbo, ki jo potrebujejo, preden dosežejo stopnjo kroničnih sprememb. Delovni terapevti imamo znanja in specializacije ter pomembno vlogo pri zdravljenju bolezni, obvladovanju bolečine in invalidnosti.

ZMANJŠEVANJE STROŠKOV UPORABE ZDRAVIL

Stroški uporabe zdravil so eno od najhitreje rastočih področij v zdravstvenem sistemu (Constant et al., 2011). Dokazano je, da nefarmacevtske terapevtske intervencije, kot je delovna terapija, izboljšujejo izid zdravljenja, zlasti na področjih, kot so depresija in duševno zdravje, lajšanje bolečin in rehabilitacija po CVI (Combe et al., 2006; Dooley in Hinojosa, 2004; Schene et al., 2007). Delovna terapija pomaga osebam z revmatoidnim artritisom z izobraževanjem prilagojenih dejavnosti ter strategij za zmanjšanje dolgotrajnih obremenitev in utrujenosti na sklepih. To lahko bistveno zmanjša odvisnost od zdravil. Nudi tudi podporo pri dejavnostih, ki prinašajo smisel in zadovoljstvo v njegovo življenje.

 PALIATIVNA OSKRBA

Staranje ne bremeni zdravstvenega sistema, ampak umiranje. Zadnji dve leti življenja najbolj finančno obremenijo zdravstveni sistem (Constant et al., 2011)

Delovna terapija lahko pomaga umirajočim in njihovim svojcem ob koncu življenja. Skupaj z umirajočim in svojci naredi načrt potreb ter pomaga pri dostojnem umiranju (CAOT, 2011; Park Lala and Kinsella, 2011).

 Čeprav se delovna terapija neposredno ne vključuje v sistemsko reševanje zdravstvenega sistema, lahko poda svoje mnenje, s katerim pripomore k zavedanju in razvoju stroke v skupnosti.

Za napredek in nadaljnji razvoj stroke na področju obravnav v skupnosti je potrebno, da se uporabljajo ocenjevalni instrumenti, s katerimi lahko dokazujemo napredek in nadaljnji razvoj stroke na tem področju.

Staranje prebivalstva prinaša številne težave, na katere se morajo ustvarjalno odzvati vsi vitalni družbeni sistemi, še zlasti pa zdravstvo in sociala, poskrbeti pa je treba tudi za urbanistično in arhitekturno urejanje prostora in opreme.

Obstaja vse več dokazov, ki kažejo, da lahko delovni terapevti ponudimo storitve, ki izboljšajo zdravstveno stanje posameznika in so stroškovno učinkovite (Clark et al., 2001; Graff et al., 2007; Hay et al., 2002; Institute for Work and Health, 2007; Jongbloed and Wendland, 2002; MacDonald, 2006; Schene et al., 2007; Zastrow et al., 2010).

Dokazi kažejo, da delovna terapija ponuja rešitve, ne samo za izzive, povezane z zdravjem in dobrim počutjem, temveč tudi na področju sprememb zdravstvenega sistema.

Vse več je dokazov, ki kažejo, da lahko delovna terapija igra pomembno vlogo pri preoblikovanju zdravstvenega sistema, ker ponujajo praktične rešitve za vrsto težav, od preprostih do kompleksnih (Kate Rexe, Brenda McGibbon Lammi and Claudia von Zweck, Healthcare Quarterly Vol.16 No.1, 2013).

Storitve delovne terapije na domu dajejo pozitivne rezultate tako na področju izboljšanja zdravstvenega stanja kot z ekonomskega vidika (Combe et al., 2007; Constant et al., 2011; Graff et al., 2007; Hay et al., 2002; Health Council of Canada, 2012; Institute for Work and Health, 2007; Park Lala and Kinsella, 2011; Schene et al., 2007).

»V našem življenju ne štejejo leta, temveč življenje v naših letih.« (Adlai E. Stevenson)

Literatura

Ta spletna stran je nastala s finančno podporo Norveškega finančnega mehanizma. Za vsebino te spletne strani je odgovoren izključno Zavod za oskrbo na domu Ljubljana in zanj v nobenem primeru ne velja, da odraža stališča Nosilca Programa norveškega finančnega mehanizma.